Tako ne gre več naprej. Razmere so vsako leto bolj kritične, hokejska zveza pa se kot vodilna skrbnica panoge obnaša preveč pasivno, da bi sploh sprevidela resnost položaja in pripravila strategijo razvoja. Predsednik HZS Matjaž Rakovec je že večkrat dokazal, da panogi ne more ponuditi rešitve. Največje upanje za nov hokejski zagon so ljudje z idejami in stabilnimi povezavami v gospodarstvu, česar Rakovec nima. Drugi mandat se mu izteče čez dve leti, ko bo za njegovo slovo že prepozno.
Napetost zadnjega finala med Olimpijo in Jesenicami ter vrnitev gledalcev na tribune sta zavedli del javnosti, saj širši pogled razkriva, da slovenski hokej poka po šivih. Za Olimpijo je najbolj mučna zima v zgodovini kluba. Hokejisti in trenerji izgubljajo potrpljenje, saj so v osmih mesecih dobili plačo ali dve, kar ne zadostuje niti za osnovno preživetje. Mladi igralci zaradi nevzdržnih razmer ne vidijo več motiva in razmišljajo, da bi končali športne poti. Klub v najvišjem regijskem tekmovanju nastopa le še kot statist in bo do leta 2019 trepetal za uspešen konec prisilne poravnave. Predsednik Marko Popovič v načelnosti in iskrenosti sicer prekaša nekdanjega dolgoletnega direktorja Matjaža Seklja, a bo za uspešnejšo zgodbo potreboval več operativcev v pisarni in širšo podporo hokejske zveze, ki brez zadržkov neokusno simpatizira z Jesenicami.
Potem ko so gorenjski hokejisti lani izkoristili stavko v Olimpiji in osvojili naslov prvaka, so v tej sezoni pričakovano ostali praznih rok. Jesenice so v sedanji kadrovski sestavi kluba še daleč od stare slave, zastala pa je tudi produkcija igralcev v nekoč priznani hokejski šoli. Letošnja neuspešna mednarodna sezona v nemikavni ligi INL in poraz v finalu državnega prvenstva sta pokazatelj trenutnega limita jeseniškega hokeja. Ta je v zadnjem dvajsetletju dal največ reprezentantov, zdaj pa že nekaj let nihče iz jeseniškega kluba ne dosega reprezentančne ravni. Se bomo čudili, ko bo za člansko vrsto uspeh pomenil že obstanek v skupini B?
