Na vrhuncu ključnih pogajanj z Grčijo, je konec lanskega julija poročal New York Times, je Nemčija prišla s predlogom, ki je v navzkrižju z desetletjem obljub o prizadevanjih za trdnejšo evropsko enotnost. »Grčiji, je pisalo v predlogu, je treba ponuditi začasni izstop iz evrskega območja. Predlog je odražal napenjanje mišic berlinskih jastrebov. Toda v zakulisju predloga niso prvi sprožili Nemci, temveč Slovenija, majhna članica evrskega območja, katere finančni minister je zahteval 'plan B' za levičarsko grško vlado, ki jo je primerjal z nekdanjimi jugoslovanskimi komunisti. Slovenski predlog je bil dvojno zmagoslavje za Nemčijo.«

Prvi je zagrozil z grexitom

Podobno so o tistih lanskih zgodnjepoletnih dneh, ko je na nitki visela ne le usoda Grčije (in njene vlade), temveč (vsaj dolgoročno) tudi evra in same Evropske unije, poročali še nekateri drugi tuji časniki, denimo nemški Welt. Evropski finančni ministri in tudi širša evropska javnost imajo Dušana Mramorja, slovenskega finančnega ministra, od takrat zapisanega kot enega najbolj vnetih zagovornikov nemškega ordoliberalizma, brezobzirne varčevalne politike, ki ji »širša slika« in dolgoročni učinki niso mar. Za domačo javnost je Mramor enega glavnih kamnov spotike v takratnih pogajanjih, prestrukturiranje oziroma delni odpis grških dolgov, zavil v celofan skrbi za usodo prvih posojil (leta 2010) Slovenije Grčiji: »Jasno sem dal vedeti, če bi se kdaj pogovarjali o kakršnem koli prestrukturiranju dolgov in s tem zmanjšanjem obveznosti Grčije do Slovenije, bi bilo to pogojevano.«

Nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis se Mramorjevih nastopov na sestankih finančnih ministrov evrske skupine spominja kot sovražnih: »Nastopi slovenskega finančnega ministra so bili sovražni do te mere, da so mi bili skoraj v pomoč. V tem smislu namreč, da so mejili na komične. Res, bil je prvi finančni minister, ki mi je zagrozil z grexitom, izločitvijo Grčije iz evrskega območja, kar je bilo ljubko glede na to, da je prihajalo iz države, ki bi zato utrpela velikansko škodo… Grexit. Redko kdaj sem imel opraviti s takšno kombinacijo ekonomske nepismenosti in samoporaževalne sovražnosti.«

»Slovenci so lahko jezni na lastno vlado«

Varufakis je to objavil v ponedeljek na svojem blogu v okviru prepisa pogovora z neimenovanim slovenskim novinarjem. V prepisu z naslovom Odgovarjajoč na vprašanja slovenskega novinarja o atenski pomladi Varufakis precej pozornosti nameni prav posojilom, ki so Mramorja tako skrbela in jih je leta 2010 odobrila vlada Boruta Pahorja s finančnim ministrom Francem Križaničem: »Slovenijo so res izkoristili. Morala je plačati za izgube, za katere ne bi smela. Toda izkoristile so jo francoske in grške banke, ki jim je pomagala pokriti izgube, ni pa je izkoristila Grčija. Bolj natančno, leta 2010 je grška država bankrotirala in njena plačilna nesposobnost je ogrožala francoske in nemške banke, ki jim je Grčija dolgovala milijarde. Nemška vlada, ki je le leto pred tem nemškim bankam dala 500 milijard evrov, in gospa Merkel ni mogla kar tako nazaj v bundestag in prositi za še več denarja. Tako je zahtevala denar za – Grčijo. Na tak način je grška vlada dobila 110 milijard evrov, da bi jih nakazala naprej francoskim in nemškim bankam. (...) Res je, Slovenci so lahko zelo, zelo jezni zaradi prvega grškega reševanja. Le da ne na Grčijo, katere ljudje od tega nikoli niso imeli ničesar. Slovenci so lahko jezni na lastno vlado, ki je sodelovala pri tem mračnem načrtu prestavljanja izgub nemških in francoskih bank na njihova pleča.«

Varufakis, ki je po lanskem grškem referendumu odstopil, trdi, da slovenska vlada nikoli ni bila pripravljena prisluhniti vladi Aleksisa Ciprasa in ni hotela slišati dodatnih pojasnil glede njenih predlogov. »Podpirala je ljudomrzno politiko do slovenskega in grškega ljudstva, zanimala jo je ena sama stvar: kakor zrušiti našo vlado.« To, odstraniti levičarsko Sirizo z oblasti, je bil po Varufakisovi oceni skupni cilj raznorodnih evropskih vlad, ki so se bale morebitnega častnega sporazuma Grčije s trojko zato, ker bi jih potem lahko njihovi državljani vprašali, zakaj se tudi one niso uprle diktatu. »Posrečilo se jim je, kajti navsezadnje se je zgodilo, da je Cipras sam zrušil lastno vlado. Zlom atenske pomladi je bil velika zmaga sil deflacije in dezintegracije EU.« or