Kritičen ali sovražen odnos do EU je doslej veljal za lastnino desnice. Naj bom natančen: desnica si tega ni lastila kot nekaj svojega, temveč ji je to kritičnost ali sovražnost kot nekaj njej – in samo njej – lastnega vztrajno pripisovala evropska »sredina«. Sredino postavljam v navednice, ker na njej v resnici ni ničesar sredinskega – sredinskega v smislu zmernosti, mlačnosti, odpiljenih ostrih robov, kaj šele premišljenosti in nenaklonjenosti do tveganja. V sredino se je zvalila brutalna, brezobzirna in destruktivistična ekstremistična politika. Kot nekaj sredinskega se lahko predstavlja zato, ker je vpila politične razlike in jih presnovila do neprepoznavnosti, tako da zunaj nje ne obstaja skoraj nič drugega več. Zagrnila nas je v politično noč, v kateri so vse krave neoliberalistične.
Ta »sredina«, ki je po svoji ideološki in politični naravnanosti blizu tega, kar bi še pred nekaj desetletji veljalo za trdo desnico, zdaj kritiko EU prikazuje kot nekaj skrajno desničarskega, to skrajno desnico pa skoraj v isti sapi denuncira kot fašistoidno ali kar fašistično. Dejansko je sredina v marsičem skrajnejša od svojih »skrajnodesničarskih« političnih nasprotnikov. Še več, leglo fašizma je v tej sredini, ki je antifašizem razglasila za poskus destabilizacije EU (kot so nam povedali naši parlamentarci). Vzpostavljena je bila refleksna identiteta med kritiko EU in skrajnim desničarstvom, ki je dolgo časa uspešno inhibirala levičarsko kritiko EU: kdor kritizira EU, je desničar in fašist, zato levičarji ne kritizirajo EU.
Levica se je tako odpovedala politični kritiki. Namesto da bi zagovarjala temeljne interese večine prebivalstva, se je oklenila »evropskih vrednot«. EU pa kliče po politični kritiki. EU je nedemokratična oblast. Ne zaradi pokvarjenosti politikov, temveč po svoji strukturi. V EU ljudstvo ni suveren. Suverene niso niti nacionalne države, v okviru katerih bi ljudstvo lahko vsaj načelno bilo suveren. Vladajo nam neizvoljeni centri moči, ki ne le de facto ne odgovarjajo ljudstvu, marveč zdaj že tudi arogantno povedo, da se požvižgajo nanj in na javno mnenje. Tista komisarka, ki se pogaja z ameriškimi korporacijami in njihovo vlado in jim s tajno pripravo TTIP odpira pot v Evropo, denimo, je brez leporečenja izjavila, da ni odgovorna volilcem.
Že temeljni demokratizem bi moral gnati levico v kritiko EU, kaj šele zagovarjanje kakšne alternativne politično-ekonomske organizacije družbe. Levica pa je zagovarjanje suverenosti države in ljudstva prepustila desnici in jo potem obrekovala skupaj s »sredino«. Nastopala je proti nacionalizmu in pleteničila o »evropskem državljanstvu«. Tako kot kapital je zagovarjala Evropo brez meja in povzdigovala kozmopolitizem. A kaj je tako kozmopolitskega na tem, da se evropskim državam vsiljuje vse bolj samovoljna in neuravnovešena politika nemške kanclerke?
Če postavimo stvari na svoje mesto, je jasno, da zagovarjanje demokracije terja kritiko in zavračanje EU, zagovarjanje EU pa je neizogibno razdejanjanje demokracije. Temeljno vprašanje – vprašanje demokracije kot suverenosti ljudstva – je bilo izrinjeno z diskurzom krize. Ta diskurz je vprašanje suverenosti prevedel v vprašanje izrednih razmer. Suverenost so si uzurpirali centri moči, ki so naredili krizo. Obenem je kriza postala razlaga za vse probleme, tudi za krnitev demokracije, kar onemogoča razumevanje problemov, ki so sproducirali krizo.
Demontaže demokracije ni prinesla kriza, temveč jo proizvaja temeljna strukturna logika EU. Zato vprašanja demokracije ne moremo zvesti na vprašanje izhoda iz krize. Po taki razlagi imamo dva temeljna odgovora na krizo, enega z desnice in drugega z levice. Desnica razpihuje nacionalizem in išče zunanjega sovražnika, levica pa terja demokratizacijo EU. Na eni strani imamo francosko Nacionalno fronto, britanski Ukip, Orbana na Madžarskem in zdaj še novo poljsko vlado, na drugi pa Sirizo in Podemos. Ta simetrija je lažna. Desnica je odgovor na EU, omenjeni inkarnaciji levice pa odgovarjata na krizo in sta ujeti v EU ter sprejemata Nato (katerega civilna roka je EU). Desnica je protiliberalistična in nasprotuje vsaj nekaterim pomembnim vidikom neoliberalizma, medtem ko levica sprejema neoliberalistično EU in si lajša vest s protineoliberalistično retoriko. Njeno zavzemanje za demokracijo ne bo prineslo želenih rezultatov, ker EU ni mogoče demokratizirati. Desnica pa kljub avtoritarizmu ohranja pogoj možnosti demokracije. Vprašanje demokracije je namreč vprašanje izhoda iz EU.
Levica, ki želi demokratizacijo EU, je v simetriji z Merklovo, ne z Nacionalno fronto. V simetričnem razmerju do protiliberalistične desnice pa je levica, ki se zavzema za demokracijo kot suverenost ljudstva in zato nasprotuje EU. Nova sila na političnem prizorišču je prav ta levica, ki nasprotuje EU in Natu. Imamo jo tudi pri nas, najbolj profilirana pa je za zdaj v Veliki Britaniji. Predstavlja jo novi liberalistični voditelj Jeremy Corbyn, ki se ima za demokratičnega socialista. Levičarski publicist Tariq Ali je zapisal, da ima tudi sam »dobre socialistične razloge« za izstop Velike Britanije iz EU. Tu smo že korak naprej od principielnega demokratizma. Dobro.
