Novica, ki se je sredi današnjega dne kot blisk razširila po spletnih medijih in družbenih omrežjih, je bila tako presenetljiva in nenadna, da ji sprva marsikdo ni verjel, vendar se je kmalu izkazala za resnično: med dopoldansko vajo za uprizoritev Shakespearjeve tragedije Kralj Lear je na odru Makedonskega narodnega gledališča v Skopju zaradi srčnega zastoja umrl znani gledališki režiser Tomaž Pandur, ki se je s svojo značilno avtorsko estetiko že v mladosti uveljavil kot eden najbolj prepoznavnih (in tudi kontroverznih) slovenskih gledaliških ustvarjalcev.
Pozneje je umetniško pot uspešno nadaljeval v tujini, zlasti v Španiji, kjer je v minulem desetletju zrežiral vrsto odmevnih predstav in tam našel svoj drugi dom ter številne oboževalce, ki pa jih tudi drugod ni manjkalo. Pandur je bil pač tiste vrste režiser, ki v vztrajnem sledenju svoji umetniški viziji le redko koga pusti ravnodušnega, in gostovanja njegovih projektov na uglednih svetovnih odrih so bila pogosto razprodana že precej vnaprej; prav pred kratkim se je z znamenitega festivala v Bogoti vrnila postavitev Goethejevega Fausta, ki jo je pripravil z ansamblom ljubljanske Drame.
Od zvezd do trnja
»Gledališče je skrajna oblika umetnosti,« je večkrat poudaril Tomaž Pandur, in ni dvoma, da je v to iskreno verjel. To prepričanje je navsezadnje tudi živel: res težko bi našli umetnika, čigar delo se je – vsaj za zunanji pogled – tako neposredno zlivalo z njim samim, da je bilo včasih težko razločevati mejo med njegovo osebnostjo in njegovo umetnostjo. In na določen način je to priznaval tudi sam. »Vsako predstavo doživljam kot nekakšen zbir vse svoje gledališke ali kar življenjske izkušnje,« je povedal v nekem pogovoru. Svojim nenehnim ustvarjalnim snovanjem, ki jim nikoli ni manjkalo ambicioznosti in velikopoteznosti, je bil povsem predan – včasih tudi do nekoliko vprašljive mere; toda prav ta nepopustljiva predanost, v kateri ni bilo mogoče iti samo do polovice poti, ga je delala tudi povsem posebnega. Enako skrajni kot njegova avtorska izhodišča so bili odzivi na njegovo delo: v več kot četrt stoletja trajajoči karieri si je pridobil prepričane privržence, vendar tudi nemalo nasprotnikov; s svojimi vizualno izčiščenimi, visoko estetiziranimi in pogosto tudi silno razkošnimi uprizoritvami, ki so običajno nastajale na podlagi velikih klasičnih del svetovne literature, je bil za nekatere vizionar in znanilec prihodnosti gledališča, spet drugi so njegovo »gledališče sanj« videli skoraj kot nekakšno prevaro iz lepih, toda pomensko izpraznjenih podob – odvisno od pričakovanj in razumevanj smisla umetnosti. Naklonjenost je karizmatični režiser vselej radostno sprejemal; ob kritikah se je najraje umaknil v pozicijo nerazumljenega genija ali pa jih je preprosto – preslišal.
Svojo prvo gledališko skupino Tespisov voz – Novo slovensko gledališče je ustanovil še kot dijak Prve gimnazije v Mariboru in z različnimi projekti že takrat vzbudil precej pozornosti. Študij na ljubljanskem AGRFT je sklenil s študentsko Prešernovo nagrado za režijo Schillerjeve Marije Stuart, s svojo prvo režijo v profesionalnem gledališču, danes legendarno Šeherezado Iva Svetine v Slovenskem mladinskem gledališču leta 1989, s katero je doživel izjemen uspeh ne le doma, temveč tudi na številnih gostovanjih po Evropi in drugod po svetu, pa je nemudoma postal čudežni otrok slovenskega gledališča. Kmalu zatem je – star je bil komaj 26 let – postal umetniški direktor Drame SNG Maribor, kjer je s spektakularnimi uprizoritvami velikih del, kot so Faust, Hamlet, Carmen in Božanska komedija, mariborsko hišo v naslednjih nekaj letih spremenil v pravo romarsko središče, kamor so prihajale množice ljubiteljev gledališča od blizu in daleč. Toda bleščeča zgodba je imela tudi svojo temno plat: v finance SNG Maribor so ambiciozni Pandurjevi projekti izkopali ogromno luknjo, ki je ni bilo več mogoče zakrpati (in so jo nato šele po več letih sanirali iz javne blagajne). Maja 1996 je zaradi opisanih razmer najprej odstopil takratni upravnik SNG Maribor, kmalu zatem pa se je teatralno poslovil še Pandur, češ da je skupaj s »svojim« gledališčem žrtev nenaklonjenosti državnih in občinskih oblasti.
Resnični zvezdnik
Sledilo je zatišje: Pandur se je za nekaj let umaknil iz gledališkega življenja in tudi iz Slovenije. V New Yorku je pripravljal scenarij za predstavo (sprva je razmišljal tudi o filmu) Hazarski slovar po romanu srbskega pisatelja Milorada Pavića, ki jo je uresničil kmalu po svoji vrnitvi v gledališče; še pred tem je leta 2001 v dveh delih ponovno pripravil Božansko komedijo v hamburškem gledališču Thalia, nato pa skupaj s sestro, dramaturginjo Livijo Pandur, sicer svojo stalno sodelavko, ustanovil mednarodno gledališko skupino Pandur.Theaters, v okviru katere je postavil tudi nekatere naslednje uprizoritve, na primer Sto minut po Dostojevskem. Sledile so še režije v nekaterih drugih evropskih mestih, Pandurjeva zvezda pa je znova zasijala v Madridu, kjer je doživel izrazito topel sprejem pri občinstvu in kritiki; tam je od leta 2005 nastajal tako imenovani španski cikel s predstavami, kot so bile Inferno, Barok, Medeja in Somrak bogov. Za svoje stvaritve si je v Španiji prislužil tudi visoko nagrado, red Izabele Katoliške.
V vmesnem času se je Pandur v Slovenijo vračal predvsem z gostovanji svojih projektov, najpogosteje na Festivalu Ljubljana, ki je občasno nastopal tudi kot njihov koproducent. Leta 2010 pa se je nenadoma – in ob precej mešanih občutkih javnosti – znašel v zgodbi mariborske Evropske prestolnice kulture, kamor ga je kot ugledno ime pritegnil takratni župan Maribora Franc Kangler. Ko je sprejel položaj predsednika programskega sveta zavoda Maribor 2012, je Pandur napovedal »eksplozijo kulture«, župan pa gradnjo »evropskega gledališča« ob Dravi po režiserjevih zamislih. Megalomanski projekt, ki naj bi po takratnih ocenah stal več kot 40 milijonov evrov, je razburil javnost, pozneje večkrat zamenjal ime in namen, na koncu pa je za njim ostala le gradbena jama. Spomladi 2011 je po številnih zapletih z omenjeno infrastrukturno zamislijo Pandur odstopil z omenjenega položaja, uradno zaradi vsebinskih razhajanj, vendar se je v Maribor – znova v finančno nekoliko meglenih okoliščinah – kmalu vrnil s predstavo Vojna in mir, ki jo je pripravil v Zagrebu. V zadnjem času se je Pandur spet raje posvečal režiji, med drugim dvakrat tudi v ljubljanski Drami.
In nemara bi bilo mogoče reči, da je bil Pandur – kljub nekaterim kontroverznim epizodam ali pa morda prav zaradi njih – eden redkih slovenskih umetnikov, ki bi jim lahko pripisali zvezdniški status. Tudi poslovil se je v okoliščinah, ki pritičejo le največjim: med ustvarjanjem in v prostoru, ki mu je posvetil vse svoje življenje – na gledališkem odru.
