Intervju s Polono Hercog: Čudim se, da moške motijo ženski zaslužki

Po vrnitvi iz Miamija je v zadnjih tednih opravila cikel priprav v Varaždinu, kjer smo se tudi sestali. Okolica ji je všeč, saj pravi, da je vse blizu in ne izgublja časa s prevozi. Ker so njeni najbližji člani ekipe Hrvati in ker veliko časa preživi v Varaždinu, ji kdaj uide tudi kakšna hrvaška beseda. Optimistično pričakuje sezono na pesku, ki jo bo začela ta teden v kvalifikacijah v Stuttgartu. Optimizem ji je v teh dneh všeč tudi pri ljudeh, ki naveličani zime uživajo na spomladanskem soncu.

Po vseh poškodbah lahko rečem, da sem.

Vsi smo pričakovali njen vzpon. Izkoristila je trenutek krize Serene Williams, poleg tega pa se je očitno pripravila na ta dva turnirja. Vsak Serenin poraz je presenečenje, saj v zadnjih letih zmaguje tudi, ko ima slabši dan. Pokazala je, da vrhunske ravni ni mogoče vzdrževati čisto vsak dan.

On je res neverjeten. Ne vem, kdo ga lahko sploh premaga, kaj šele zrine z mesta številke ena na svetu.

V ženskem tenisu med najboljšo deseterico ni takšnih razlik kot v moškem. Pri ženskah so najboljše precej izenačene, v zadnjem času je odstopala le Serena. Verjamem, da sem sposobna premagati tudi najboljše na svetu. Navsezadnje ostaja moj cilj, da se uvrstim med najboljšo svetovno deseterico.

Vselej, ko sem se dobro počutila in imela stvari v glavi na pravem mestu, sem dosegala dobre uvrstitve. K temu stremim. Moj osrednji cilj bodo nastopi na turnirjih največje četverice. Vse bo podrejeno, da bom najbolje pripravljena prav na teh turnirjih.

Moj glavni problem zadnjega obdobja so bili slabi rezultati na turnirjih za grand slam. Nisem izkoristila svojega potenciala, da bi se uvrstila vsaj v tretji ali četrti krog. Če bi mi to uspevalo, mi ne bi bilo treba igrati na kvalifikacijah drugih turnirjev, predvsem pa bi imela več samozavesti. Zavedam se, da lahko napredujem le z dobrimi igrami, vse drugo so besede in želje.

Kar zadeva telesno pripravljenost, sem v najboljših letih. Čutim pa tudi, da imam še rezerve. Tako v gibanju kot eksplozivnosti. Torej predvsem pri treningu na igrišču.

Odvisno od vsakega trenerja in igralke. Nekateri so več skupaj, drugi delajo bolj na daljavo. Menim, da je vsekakor bolje, če sta trenerja čim bolj povezana.

Ne. Premalo je zmag. Tekmovala sem po programu, izpustila sem le zadnji turnir v Katovicah. Predvsem zato, da bi se čim bolje pripravila na peščeno sezono, od katere pričakujem veliko.

Forhend je bil udarec, ki mi je v karieri prinesel največ. Z njim sem si priborila večino zmag, v zadnjem času pa mi ni najbolje služil. Prav forhendu se na treningih najbolj posvečam, saj si želim z vsakim udarcem priboriti točko. Forhend in servis sta namreč moje največje orožje. Udarec z bekhendom je moja šibkost. Vesela sem, da lahko rečem, da precej manjša, kot je bila nekoč. Potrebujem predvsem agresivnost, ki jo bom dobila s samozavestjo in motivacijo.

To je bilo zame šokantno, kot verjetno tudi za druge. Šarapova mi je bila vselej všeč, tako s samim pristopom kot profesionalizmom. Do dopinga imam ničelno toleranco. Tenis je športna panoga, ki jo je resnično mogoče igrati brez uporabe prepovedanih sredstev.

Čudim se, zakaj se moški čutijo tako ogrožene, da imajo o ženskih zaslužkih toliko povedati. Neizpodbitno je, da sta Roger Federer in Rafael Nadal igralca, ki sta vlekla teniški voz in ga pripeljala daleč. Po drugi strani sta denimo Šarapova in Serena zelo prepoznavni. Verjamem, da bi bilo za ženski tenis še naprej veliko zanimanje, tudi če moškega ne bi bilo.

Željko Krajan je oseba, ki ve vse o tenisu. Ko sem začela delati z njim, mi je pojasnil nekaj stvari, o katerih do 22. leta nisem nikoli slišala. Gre za enega najboljših trenerjev na svetu. Srečo imam, da sploh lahko delam z njim. Po drugi strani si ni težko predstavljati, da je vsakodnevna vadba s partnerjem zelo težka. Nastajajo trenja, nesoglasja, nezadovoljstvo. Ni nama lahko, a vseeno mislim, da je v najinem odnosu več plusov kot minusov.

Ko sem slišala, da bo pokal Fed v Egiptu, mi ni bilo vseeno. V teniškem svetu krožijo zgodbe, da nekatere lokacije niso najvarnejše. S teniške zveze so mi na mojo željo obljubili, da me bodo obveščali o nastopu Slovenije. Ker so teniška pravila takšna, da mora vsak udeleženec olimpijskih iger v zadnjih dveh letih dvakrat igrati za nacionalno reprezentanco, mi manjka en nastop za Slovenijo. Prejela sem obvestilo, da se Slovenija zaradi varnosti ne bo udeležila tekem. Tu nimam česa dodati.

Na teniški zvezi so mi obljubili, da se bodo maksimalno potrudili, da mi omogočijo nastop v Riu. Pozivu Slovenije se nisem odrekla, temveč sem bila pripravljena igrati za svojo državo. Položaj bodo predstavili mednarodni zvezi. Upam, da bodo razumeli moj primer.

Za zadnje olimpijske igre v Londonu je zadostovala uvrstitev okoli 70. mesta na svetovni lestvici. Podobno bo tudi letos. Verjamem, da sem se sposobna uvrstiti na želeno mesto.

Smo v normalnih odnosih, preveliko stikov pa nimamo. Kot vem, teniška zveza nima veliko finančnih sredstev. Vseeno se trudijo pri pomoči. Pred kratkim sem od njih prejela žogice za trening.

Med dvojicami nisem več uvrščena na teniški lestvici. Po poškodbi zapestja in počenem rebru sem bila dolgo odsotna z igrišč. Med rehabilitacijo sem se posvečala vrnitvi med posameznice. Nisem bila pripravljena tvegati svojega zdravja za igranje dvojic. Moja kariera je usmerjena predvsem na uspeh med posameznicami. Za zdaj.

Borim se iz dneva v dan. Ko sem kdaj zaslužila kaj več, sem vlagala v ekipo, jo širila. Bolje bi lahko živela, če bi bila članica elitne svetovne dvajseterice, kar pa mi doslej še ni uspelo.

Od začetka letošnjega leta imam stalno bivališče prijavljeno v Katarju. Tam sem članica teniške akademije, ki ji moram biti na voljo vsakih nekaj mesecev. Pogoje za delo imam zelo dobre. Lahko rečem, da celo boljše kot v Monte Carlu, kjer je včasih težko dobiti prosto igrišče.