Na koncertu za srebrni abonma je v ospredje stopil predvsem trobentač Matthias Höfs s svojim prefinjenim tonom, vedno zaobljenim, mehkim, sposobnim najsubtilnejših odtenkov, ki so bili daleč od pregovorne nasilnosti trobilnega inštrumenta. Höfs je dokazal, da je trobenta lahko prav blago in mehko božajoče glasbilo, v baročnem koncertantnem tkivu pa tudi sorazmerno okretno. Tehnične in zvočno-barvne sposobnosti trobentača so bile torej izjemne, a pravo umetniško vrednost obeh gostov – poleg Höfsa še orglarja Christiana Schmitta – je izmeril že izbrani program, ki se je ob povezavi orgel in trobente logično zaustavljal pri baročni koncertantni tvarini, ki v osredje postavlja predvsem dialoško iskrivost in bistveno manj izraznost, nadaljeval pa večinoma v »kalnejših« vodah sodobnosti. To, kar povezuje skladbe Petra Ebna, Arva Pärta in Wolfa Kerscheka, je zavezanost tradiciji, poskus širše komunikacije, odsotnost trših robov ter zato tudi daljnosežnejših vpogledov. Iz Ebnovega cikla smo poslušali celo samo dva stavka, pri čemer je bil četrti v svojem obdelovanju znane pravoslavne melodije zares banalno zagledan v 19. stoletje, Pärt navidezno meditacijski in Kerschek v nizanju raznolikega nerodno eklektičen.
Natanko takšen kot izbor programa se mi je zdel tudi interpretacijski nabor glasbenikov: nekako blaziran. Urejen, brezhiben, mehak, a tudi brez prave povedne moči. Organist Schmitt se je samostojno predstavil še v izredno zapleteni Regerjevi Fantaziji in fugi na temo B-A-C-H, pri čemer gosta kromatika sama požira jasnost strukture, nato pa samo s prvim stavkom Widorjeve Šeste orgelske simfonije – torej z idiomatskima orgelskima kompozicijama, ki pa dosti čez zavezanost inštrumentu ne sežeta. Schmitt je bil še posebno impozanten v sočni, močni akordiki in nekoliko manj natančen v hitrih pasažah, ki so kdaj tudi ritmično zaškripale.
Podobne blaziranosti smo bili deležni tudi na abonmajskem koncertu Slovenske filharmonije. Uvodna orkestrska obleka Bergove Klavirske sonate je sprožala vprašanja o smiselnosti gostega in bučnega orkestriranja dela, ki je vendarle nekakšna intimna miniatura. Orkestracija zahteva veliko prozornosti, občutljivosti za detajle in nato masivnih zvočnih naraščanj. Filharmoniki pod vodstvom dirigenta Petra Ruzicke so se trudili, a brez dokončne »zmage«. Tako se je v središče koncerta zmagovito prestavil izjemni oboist Albrecht Mayer v zanimivem koncertantnem delu, Avlodiji Petra Ruzicke.
Peter Ruzicka hodi po ozki poti med nemškim trdim modernizmom in postmoderno zmehčanostjo, ki se v Avlodiji razpira prevladujočemu mehkemu lirizmu in jasni strukturiranosti, nanizanosti odsekov, v katerih dobijo oblikujočo vlogo kratki motivi ali kompozicijski domisleki. Seveda Ruzickova Avlodija najbrž ne bi »pela« tako mehko, če ne bi prihajala iz Mayerjeve oboe, ki se zdi zaradi svoje dinamične prilagodljivosti in spevnosti zares samo nekakšen transformator človeškega glasu. Mayerjeva oboa poje, toži in joka, če parafraziramo dodanega Bacha. Na srečo je kvalitete tokrat prepoznalo tudi občinstvo, ki ga je bilo sicer zelo malo, ne glede na to, da smo poslušali največjega mojstra oboe na svetu in da je dirigirala osebnost, ki je še nedolgo tega vodila prestižni Salzburški poletni festival.
No, Ruzicka je dober skladatelj, sposoben umetniški vodja in popolnoma nezanimiv dirigent. »Njegova« interpretacija Beethovnove Sedme simfonije ni bila prav nič njegova, ampak ni bila tudi od nikogar drugega – sploh je ni bilo. Brez napetosti je bil že začetni uvod, nato pa se je takšna neizrečenost, povoženost, neizraznost nadaljevala vse do konca, ki smo ga že skoraj težko dočakali. Zdelo se mi je, da je celo orkester želel bolj leteti, kot mu je to dopustil dirigent, ki je sicer zvočno telo uredil, a ga ni vpregel v niti eno jasno interpretativno izjavo. Klasična glasba pri nas postaja nezanimiva prav zaradi takšnega praznega izjavljanja.