Na drugem koncu šotora je že čakal osvetljen oder, na katerega se je točno ob uri povzpela zasedba Šukar. Tamburaška zasedba, tokrat opremljena z bobni, sem ter tja z violino in z več glasovi, s svojo glasbo razveseljuje že od začetka devetdesetih let. Odziv publike je potrdil večletno prepoznavnost zasedbe in praznovanje se je lahko začelo. Glasba Romov, Sintov in ljubiteljev te z različnih vetrov jugovzhodne Evrope je napolnila šotor. Prvi navdušenci so začeli brusiti pete, z vzdignjenimi rokami so se prepuščali plesnim vižam, ki so nas vodile od balkanskega kola vse do elementov flamenka z Iberskega polotoka. S prepevanjem smo si dali duška ob baladah; pod šotorom se je dvignila temperatura in z visoko prisotnostjo vlage skoraj dosegla rosišče. Šukar so med nastopom napovedali nov album in nam postregli z dvema vzorčnima skladbama, ki nista očitno odstopali od repertoarja. Vrhunec nastopa in doživetja je bila izvedba tradicionalne pesmi Ederlezi, hvalnice, himne, posvečene pomladi, ki smo jo, nekateri bolj pri sebi, družno odpeli.

Na nastop Esme Redžepove in spremljevalne skupine Folk Masters smo čakali še dolgo. Tako dolgo, da je množica pod odrom večkrat v presledkih, a strpno ter povsem spontano poskušala priklicati starosto popularne romske glasbe. Ko je dvorana skorajda utihnila, je oder zasedel spremljevalni ansambel. Zasedba nas je nekatere presenetila z angažiranim, skorajda jazzovskim instrumentalnim uvodom. Odprtih ust. Na oder do mikrofona je prišla v spremstvu. In ansambel je zaigral. Mala gospa je z močnim glasom in s predirljivo glasovno melodijo napovedala svojo zgodbo. Po uvodni skladbi nas je odločno, vendar prisrčno pozdravila na svetovni dan Romov. Še poseben pozdrav je namenila Ladu Leskovarju in v nadaljevanju nas je spomnila na glasbenega sodelavca, makedonskega skladatelja Steva Teodosievskega, svojega preminulega moža. V teh dneh je minilo devetnajst let od smrti glasbenika, s katerim sta romski jezik postavila na svetovni zemljevid, tako politični kot glasbeni. Ustvarila sta glasbo, ki ohranja značilen romski melos znotraj različnih ritmov popularne glasbe in glasb iz tradicij Jutrovega.

Prav takšno glasbo smo užili ta večer; razgibani in bogati aranžmaji z močnim glasom, ki odkrito pripoveduje z nižin glasbene lestvice in se predirljivo, skorajda v kriku dvigne v višine katarze. S svojevrstnim ritmičnim načinom petja in z izredno čustveno izpovedno močjo, zdaj odprto, drugič ovito v skromno, a veličastno tančico skrivnosti, smo potovali v ta večer.

Nastop je imel nekaj tehničnih spodrsljajev, a kljub slabši razločnosti zvoka ob nastopu zasedbe Šukar in skorajda katastrofalni zvočni zmedi v uvodu nastopa primadone si bomo dogodek zapomnili po izrednem glasbenem doživetju.