Češki umetniški kolektiv Ztohoven s svojimi politično-umetniškimi potegavščinami že več kot desetletje kaže ogledalo predvsem češkemu družbenemu okolju, a tudi to je navsezadnje le mikrokozmos sodobne Evrope. O večkrat nagrajeni gverilski skupini je zaradi narave njihovih akcij, ki so pogosto na meji zakonitega, znanega malo, a tudi češka policija že ve, da gre za približno dvajset redno aktivnih umetnikov, ki bi jih povsem upravičeno imenovali tudi družbeni aktivisti. Če je treba, se jedro skupine, ki ga tvorijo anonimni člani – nekateri s pomenljivimi psevdonimi, denimo Roman Tyc, Dan Gerous ali Ana Ward – razširi tudi na sto ljudi. Niso namreč toliko oni tisti, ki oblikujejo naslednjo umetniško akcijo, temveč so umetniške akcije tiste, ki ključno formirajo njih kot umetniški kolektiv, pravijo Ztohoven.
Teža preteklih dejanj
Dokumentirane fragmente njihovih vragolij si je mogoče še do petka ogledati v zavodu za sodobne umetnosti Aksioma. Ena najodmevnejših je poskus moralne reforme v češkem parlamentu, ki nam lahko ob kroničnem pomanjkanju morale v slovenskem »hramu demokracije« služi v poduk, malo pa tudi v zabavo. Ztohoven so namreč med 40. kongresom češkega parlamenta leta 2012 različnim politikom v imenu drugih politikov poslali skoraj šeststo SMS-sporočil, ki so pozivala k spodobnejšemu političnemu vedenju in pogajanjem brez osebnih zamer. Vodja komunistične stranke Češke in Moravske Vojtěch Filip je tako od predsednika republike Václava Klausa prejel sporočilo: »Tvoja preteklost, tako kot moja, je polna sramotnih dejanj. Prosim, sprejmi moje povabilo na današnje nujno srečanje o moralni reformi.« Prejemniki pa so nato drug drugemu pošiljali podobna skesana opravičila.
Kot da zadrega še ni bila dovolj velika, je zasedanje parlamenta prenašala češka nacionalna televizija. Gledalci so tako lahko opazovali nekaj deset parlamentarcev, ki so zaprepadeni strmeli v svoje telefone in skušali med poklapanimi kolegi odkriti prave pošiljatelje sporočil.
Happening, ki je zabrisal ločnico med živim televizijskim prenosom ter gledališko in politično predstavo, je obveljal za prvi umetniški performans vseh časov, ki se je zgodil v kakšnem parlamentu. Ztohoven, ki so kasneje objavili vsebino vseh poslanih sporočil in razkrili povezave med pošiljatelji in prejemniki, pa so s tovrstnim poigravanjem z logiko moralnega diskurza in izrabljanjem potencialov tehnološkega nadzora sprožili novo vrsto subverzivnega aktivizma.
Identitetna zmeda
Pred leti se je skupina lotila tudi projekta zamenjave identitet, ki spomni na slovensko umetniško provokacijo treh Janezov Janš. Arhivski material filma Občan K., ki si ga je bilo mogoče ogledati v sklopu razstave, prikazuje dvanajst ztohovencev, ki so več mesecev živeli z identiteto nekoga drugega. Zaprosili so za nove osebne izkaznice, ki so vsebovale računalniško spremenjene fotografije iz obraznih potez dveh članov skupine – uporabnika kartice in tistega, na čigar ime je bil dokument izdan. Lažne identitete so uporabljali v povsem običajnih življenjskih okoliščinah – za poroko, potovanje v tujino, pridobitev orožnega lista, celo za glasovanje na parlamentarnih volitvah leta 2010 – in jo odnesli brez pravih posledic. Z namenom, da opozorijo na vseprisoten družbeni nadzor, v katerem je posameznik zgolj še številka, so kasneje razkrili ves aktivistični postopek, a jih sodišče kljub nasilni reakciji policije ni spoznalo za krive. Tragikomičnih razsežnosti je dejstvo, da lahko – kljub temu da so pokazali na očitne pomanjkljivosti državnih institucij – še naprej nemoteno živijo s tujo identiteto.
