Odzivamo se na aktualna dogajanja, zato ta hip sledimo tudi migracijam. Naša ekipa se je že pred časom pomešala med begunce na mejnem prehodu Šentilj in posledično je nastala razstava Migracije, s katero smo odprli širšo družbeno razpravo. Letos z opazovanjem migracij v različnih kulturnih krajinah nadaljujemo, zato tudi obisk begunskega centra v Idomeniju, izsledki pa bodo del oktobrske razstave na temo tradicije in aktualnih dogajanj v Afganistanu avtorja Ralfa Čeplaka Mencina. Ob aktualnih problematikah želimo imeti aktivistično, angažirano držo. Azilante s Kotnikove ulice smo pod geslom SEM sosed povabili v naše prostore; na voljo so jim računalniki, vodstva po razstavah v njihovem jeziku.... Rada bi, da spoznajo našo kulturo in dediščino, hkrati pa se spomnijo svoje in jo delijo z nami.
Aktivistične drže od muzejev nekako nismo vajeni. Za kakšne trende gre?O novih težnjah v globalni muzeologiji bomo v SEM govorili v petek, ko prihajata svetovno priznana muzeologa Peter van Mensch in Leontine Meijer - van Mensch, ki ravno tako zagovarjata angažiranost in aktivizem muzejev. Tudi mednarodni muzejski svet ICOM meni, da muzeji ne smejo biti le odslikava neke družbe, ampak morajo svoje obiskovalce nagovarjati aktivno, družbeno odgovorno. Danes se v etnologiji razmišlja o šokantni urbanizaciji sveta, razvoju mest v deželah tretjega sveta, urbanizaciji revščine. Mestni muzeji postajajo muzeji urbanih vsebin, v multikulturnih okoljih nastajajo manjši muzeji urbanih skupnosti in prostorov spomina, ki niso tipični muzeji, bolj neke socialne institucije, ki ljudi povezujejo in prispevajo k vključevanju v neki prostor. Muzeji torej tudi revitalizirajo, regenerirajo opuščene industrijske predele. Nekoč so bili izrazi moči, danes kažejo ravno obratno podobo in postajajo odrinjeni spomini mesta. Tak prostor je ne nazadnje Metelkova, kjer je šlo tudi za procese demilitarizacije.
Večnamenska ploščad pred vašim muzejem kar noče zaživeti, muzeji okrog nje so relativno prazni, komercialna kavarnica zraven pa zna izkoristiti ambient.Ti problemi obstajajo že dlje časa in se jih vsi zavedamo. Bilo je že več pobud, ki potem niso trajneje zaživele, tudi zato, ker je ta prostor od vseh in hkrati od nikogar; ker je v lasti države, mesto nima posebnega interesa, da bi ga urbaniziralo, vsakršne pobude pa je formalnopravno težko izpeljati. Muzeji vidimo priložnost, da z našimi vsebinami sooblikujemo ta prostor. Za začetek bomo postavili panoje vseh nacionalnih muzejev v Sloveniji.
Glede obiska pa: lani smo imeli v SEM kar 700 različnih dogodkov, problem glede zanimanja pa vidim bolj v splošni neodzivnosti. Dejstvo je tudi, da smo lokacijsko nekoliko odmaknjeni in očitno ne dovolj glasni v boju za košček pozornosti.
Kako SEM kot nacionalni muzej bdi nad etnološkimi zbirkami drugih naših muzejev?SEM je kot matični muzej na tem področju odgovoren za izvajanje javne službe na celotnem teritoriju države in tudi za Slovence, ki živijo po svetu. Medtem ko večna dilema, kaj je matično in kaj ne, kaj sodi v kakšen muzej, kakšne naj bodo raziskave, prisotnosti in povezave, ostaja. Vpogled v stanje muzejev imamo, nimamo pa nekega posebnega modela, po katerem bi se ravnali.
Kot predsednica ICOM Slovenije ste poskrbeli, da smo nedavno dobili nov kodeks etike za naravoslovne muzeje. V čem je drugačen od prejšnjega?Mednarodni muzejski svet ICOM je leta 2013 svojim članicam naložil sprejetje še dodatnega kodeksa, ki je bolj usmerjen v hranjenje in rokovanje s kulturno občutljivim gradivom – človeškimi ostanki in živimi organizmi, živimi zbirkami, gradivom sakralnega in arheološkega pomena. Gre za opozorilo, da naj bodo ti predmeti podvrženi dodatni etični presoji in z veliko mero pietete obravnavani tako pri zbiranju, hranjenju, predvsem pa razstavljanju. Takšna gradiva hranijo praktično vsi muzeji. Občutljive predmete imamo tudi v SEM, na primer v zbirkah neevropskih kultur. Veliko je tudi drugih etičnih dilem, recimo ta, povezana z značilno slovensko kučmo polhovko, narejeno iz polhovih kožic. Jo bomo še razstavljali ali ne?
Na kakšen način se ICOM bori proti nedovoljeni trgovini s predmeti kulturne dediščine?Za ICOM je področje nedovoljene trgovine s kulturno dediščino zelo aktualno in ima vzpostavljen sistem, v katerega se z identifikacijskimi obrazci vnaša vsak pogrešan oziroma ukraden predmet. Te tako imenovane rdeče liste potem krožijo med državami. Pri nas te postopke vodi ministrstvo za notranje zadeve, zraven nas povabijo le, če je treba podati strokovno mnenje ob zasegu ukradenega predmeta. Povsem drugo je področje vračanja predmetov v dežele izvora, kar v glavnem urejajo meddržavni sporazumi in dogovori. ICOM je društvo in nima zakonodajnega učinka, sodeluje pa recimo kot mediator pri vračanja predmetov v države izvora.
