Če se torej ob vse slabših delovnih razmerah v zdravstvu, šolstvu, sociali, policiji in vojski še naprej nadaljuje varčevanje, tega v državnih podjetjih tudi v času krize ni bilo zaslediti. Medtem ko se razlika med povprečno plačo v zasebnem in javnem sektorju zmanjšuje – v letu 2008 je povprečni javni uslužbenec prejel 30 odstotkov višjo plačo kot njegov kolega v zasebnem sektorju, v letu 2014 pa le še 15 odstotkov več –, se po drugi strani razlika med povprečno plačo v državnih podjetjih in v državi izrazito povečuje. Če je bila denimo povprečna plača v elektrogospodarstvu leta 2000 višja od državnega povprečja le 7,9 odstotka, je razlika do leta 2008 narasla na 35 odstotkov, lani pa je bila z 2317 evri bruto višja že skoraj 50 odstotkov. Energetiki po prejemkih tesno sledijo zaposleni v prav tako večinoma državnih finančnih in zavarovalniških dejavnostih, ki so lani v povprečju prejemali nekaj manj kot 2260 evrov bruto.
A to je zgolj državno povprečje. Konkretnejši podatki kažejo, da so imeli zaposleni v HSE leta 2014 skoraj 3960 evrov bruto plače, torej 2,5-krat več, kot je istega leta prejel povprečen slovenski državljan, in skoraj štirikrat več, kot dobijo zaposleni v gostinstvu, varovanju, skladiščenju...
Takšne razlike niso z ničimer upravičene. Banke smo morali zaradi slabega poslovanja in domačijskih kreditov dokapitalizirati z več milijardami evrov davkoplačevalskega denarja, državno elektrogospodarstvo pa je zaradi zmanjšanja industrijskih odjemalcev, preusmerjanja v zelene energije in zavoženih naložb pred nujnim prestrukturiranjem.
Čeprav v državnih podjetjih pojasnjujejo, da je eden ključnih razlogov za višje plače v višji izobrazbi zaposlenih, to ne zdrži resnejše presoje. Po podatkih za leto 2013 je bilo v državnih družbah 32 odstotkov zaposlenih z višje- oziroma visokošolsko izobrazbo, kar je slabih deset odstotnih točk več kot v zasebnem sektorju, a hkrati skoraj 20 odstotnih točk maj kot v javnem sektorju, kjer pa je povprečna plača lani znašala okoli 1750 evrov, torej okoli 500 evrov manj kot v državnih podjetjih.
Pravi vzrok takšnih plačnih anomalij se skriva v še vedno prevladujočem monopolnem položaju državnih podjetij in nehigienični povezanosti s politiko, pa tudi v izjemni moči tamkajšnjih sindikatov. Ker gre večinoma za infrastrukturna podjetja, se vladi ob rožljanjih s stavko kaj hitro zašibijo kolena.
A to je kratkovidno. Bombončki, kakršnim smo priča pri regresih in plačah menedžerjev v državnih podjetjih, lahko kaj hitro vodijo v konflikt. Predsednik vlade Miro Cerar se zato nima pravice čuditi in zgražati, če se določene skupine vedno znova zapostavljenih in pretentanih javnih uslužbencev odločijo za ukrepe iz obupa – kakršne so si pred dnevi privoščili policisti z zlorabami referendumskih pobud.
