Alberto Cova in Gelindo Bordin, nekdanja olimpijska tekaška prvaka: Tek je odlično orodje za dobro počutje ljudi

Cova: Bolje bo, če vprašate, kdo je počasnejši.

Cova: Tek je postal odlično orodje za dobro počutje ljudi, obenem pa je nekaj preprostega in enostavnega v smislu časa in prostora pa tudi v stroškovnem smislu.

Bordin: Najbrž je k temu prispevala tudi kriza, ki je ljudi prisilila, da so stopili iz telovadnic ter se začeli rekreirati na odprtem. Navsezadnje gre za evolucijo. Pri nas pa tudi v Sloveniji se tek na primer šele razvija, medtem ko je na zrelih trgih, kot sta ZDA in Nemčija, zelo močno uveljavljen že dlje časa.

Bordin: To je lepa priložnost za druženje z drugimi tekači pa tudi z vidika promocije športa, saj tek združuje veliko ljudi. Kot sem že dejal, gre za spremembo kulture v naših državah. Pri tem bi posebej izpostavil ženske, ki se vedno več udeležujejo tekaških prireditev, vendar še vedno manj kot v tekaško bolj zrelih državah, kjer teče več žensk kot moških.

Cova: Prav tako je treba omeniti turistični in gospodarski vidik, ki ga predstavljajo takšne prireditve. Kdor organizira maratone, hkrati pripomore k turistični promociji lokalnega okolja, zato je na tek in maratone treba gledati v širšem kontekstu.

Bordin: Oprema se je zelo spremenila. Včasih je bil razvoj s tehničnega vidika osredotočen na peščico ljudi, medtem ko je danes tek zelo popularen šport. Tek je postal eden bolj dobičkonosnih športov in predstavlja 25 odstotkov celotnega trga športne opreme. Je šport, ki ustvarja več prihodkov kot na primer nogomet ali odbojka. Razvoj se je najprej začel pri obutveni opremi. Najboljši tekači so v 60., 70. in 80. letih z novimi tehnologijami poskušali razviti bolj izpopolnjen izdelek. Namen obutve je predvsem zaščita in stabilnost, tako da se je največji razvoj zgodil pri oblačilih. V zadnjih nekaj letih smo bili priča pravemu razcvetu v raziskovanju novih materialov in tkanin, da bi ljudje lahko tekli v različnih vremenskih razmerah.

Bordin: Na žalost ne. Močnejši in izkušenejši atleti potrebujejo zelo malo opreme, ker je tek lahek in dinamičen, medtem ko morajo amaterski tekači skrbno izbrati ustrezno opremo, ne glede na znamko. Nekdo, ki teče počasi in ima čezmerno težo, potrebuje boljšo zaščito. V naših časih smo tekli s športnimi copati, ki jih danes uporabljamo za sprehode.

Cova: Ne, nikakor. Nekoč smo sicer opazovali Abebeja Bikilo teči bosega po Rimu in tu pa tam še koga na podeželju, toda tudi Abebe Bikila si je kasneje v Tokiu leta 1964 nadel športne copate.

Bordin: Gre za fenomen, ki je izzvenel. Koncept je lep, toda s praktičnega vidika je tek v teh razmerah nemogoč, saj so se mnogi pri tem poškodovali. Človeka, čigar noga je navajena vsakdanjega udobja, ki ga ponuja čevelj, ne morete nagovarjati k bosonogemu teku prav zato, ker mu odvzamete vso zaščito. Sicer pa so občasni bosi sprehodi ali vadbe dobrodošle, ker se razvijajo mišice stopala.

Cova: Včasih smo tu pa tam trenirali tudi bosi, vendar samo na predpisanih površinah, kot je igrišče za golf ali peščena plaža, in zgolj za stimulacijo stopalnih mišic, nikoli pa na asfaltu. Tudi tekači iz Etiopije, ki smo jih v 80. letih prejšnjega stoletja videvali teči bose, so si kasneje nadeli športne copate. Danes jih na tekmovanjih ne vidimo več bosih.

Cova: Počutim se odlično in mislim, da je tek zelo dobro vplival na moje zdravje. Tako na primer že 30 let nisem imel večjega prehlada. Tudi sicer menim, da se tistemu, ki prakticira vrhunski šport, kasneje to pozna v dobrem smislu. Vzporednice lahko povlečemo z rento. V nekem obdobju v življenju veliko vlagaš, ko s tem prenehaš, pa uživaš sadove.

Še vedno tečeva, predvsem zaradi zdravja in dobrega počutja, tudi dvakrat do trikrat na teden. Poskusila sva tudi druge športe, kot sta golf in tenis, toda še najenostavneje je teči. Ko želiš na hitro sprostiti napetost, je tek najbolj priročen, tako z vidika opreme kot časa. Tudi danes se po pol ure teka med prhanjem počutim kot prerojen. Rad poudarim, da v bistvu nikoli nisem prenehal teči, kajti v glavi tečem ves čas. Edini problem je, da mi noge ne služijo več kot nekoč.

Bordin: Tako kot pri vas. Čestitajo nam in se zahvalijo ter nam izročijo zlato medaljo.

Cova: Večina športnikov, ki delujejo v olimpijskih zvezah, je pripadnikov italijanske vojske.

Cova: Lahko bi rekli kriza, saj stopiš v normalno življenje s 15-letnim zamikom. Če ti med športno kariero uspe zgraditi neko zaledje v smislu poznanstev, si po koncu kariere lahko zgradiš poslovno pot v svetu športa. Na moji poti je bilo več etap. Začel sem z vodenjem zasebnega fitnes centra, nato sem se za kratek čas preizkusil v politiki, potem sem vodil nekaj športnih centrov, danes pa se ukvarjam z usposabljanjem menedžerjev.

Bordin: Jaz pa sem si kariero gradil v podjetjih, ki proizvajajo športno opremo.

Cova: Doping v bistvu obstaja od starih Grkov dalje. Gre za iskanje bližnjic, čeprav taka pot ni nujno tudi najhitrejša. Doping je bil sicer prepovedan tudi v naših časih.

Bordin: Tako kot se to dogaja tudi danes. Proti dopingu so se vedno borili. Razlika je mogoče v tem, da se o njem več govori in tudi mediji ga bolj podrobno spremljajo. Najbrž je bilo odkrivanje dopinga v naših časih malo manj natančno, toda tudi substance dopinga so bile manj kompleksne. V trenutku, ko so odkrili kakšno prepovedano substanco, so jo začeli preučevati.

Cova: Dejstvo je, da je medicina v zadnjih 30 letih izjemno napredovala. Človeku je ponudila zdravila, s katerimi je mogoče odpraviti različne zdravstvene težave in tudi živeti dlje in bolje. In na tem mestu se doping lahko ujame. Ni pa nujno, da kdo namenoma vzame prepovedane substance, da bi dosegel boljši rezultat. Vzemimo zadnji zveneči primer Marije Šarapove. Do 31. decembra lani je več let jemala zdravilo meldonium, ki pa se je takoj z novim letom znašlo na seznamu prepovedanih substanc.

Bordin: Seveda, Gianmarco Tamberi bi lahko osvojil zlato, odličen pa je tudi Daniele Meucci. Toda za zmago ni dovolj zgolj pripravljenost, saj se je treba izkazati v trenutku in na kraju, kjer se tekmovanje odvija. Včasih morda nismo med favoriti, pa so nam razmere na dan tekmovanja izjemno naklonjene in takrat je vse možno. Še posebno veliko spremenljivk je prav v maratonu. Lani je v Pekingu medaljo skoraj osvoji 41-letni italijanski atlet Ruggero Pertile, čeprav ne sodi med najhitrejše.