Letos mineva desetletje od nastopa na Pesmi Evrovizije, na kar z malce razdalje zrem še bolj ponosno. Glasbe sicer že nekaj let ni v mojem življenju, vsaj ne v tem smislu, ki bi nastopal pred občinstvom. V tujino sem se pred sedmimi leti odpravil z namenom, da študiram modno novinarstvo. Že takrat se je čutilo, da bodo družabna omrežja krojila naše življenje močneje, kot je kdor koli sploh lahko pričakoval, zato sem se takoj po študiju usmeril v grajenje digitalnih vsebin. Sodeloval sem pri ustvarjanju spletne strani britanskega Vogua, skrbel za vsebine digitalnih omrežij pri Burberryju, danes pa v pariški modni hiši Chloé bdim nad globalno in regionalno digitalno komunikacijo: hišno spletno stranjo, e-obveščanjem in družabnimi omrežji. Kot rad rečem: še vedno pišem in urejam, samo platforme, za katere ustvarjam, so se spremenile.
V tujini zagotovo spremljate dela velikih svetovnih modnih hiš. Ali spremljate tudi naše oblikovalce? Jih tujina, Pariz, prepozna?Z velikim zanosom iz Pariza spremljam slovenske oblikovalce in njihov prodor v tujino. Pa ne gre samo za London, niti samo za modne oblikovalce. Moji modni kolegi nam v šali in z naklonjenostjo pravijo slovenska mafija, češ tako malo vas je na svetu, a vas vendarle najdemo vsepovsod. Med uspešnimi gre v prvi vrsti izpostaviti Natašo Čagalj, ki je kot kreativna direktorica Portsa 1961 del uradnega programa milanskega tedna mode in brez dvoma najuspešnejša Slovenka v modi. Za prispevek k modi si zasluži vsa državna odlikovanja. Potem so tu še Lara Bohinc v Londonu s svojo znamko nakita in v zadnjem času pohištva, Emil Rebek, modni urednik italijanskega L’Officiel Homme, Valerija Kelava, eden od najuspešnejših modelov, jaz med modneže štejem celo Niko Zupanc, ki je izjemna… Predvsem pa se mi zdi pomembno, da v njihovih vrstah srečujemo vedno več mladih: moji žetoni so na Maji Mehle, delu londonske dvojice MÊHLÊ.
Kaj Ljubljanski teden mode pomeni za prestolnico in celotno Slovenijo ter ne nazadnje tudi za samo modno sceno pri nas?Ljubljanski teden mode tudi s svojo napredno okrajšavo #LJFW predstavlja prihodnost. Vse, kar ustvarjamo v modi, izgubi svoj obrtniški smisel, če teh stvaritev nihče ne vidi in predvsem kupi. Teden mode je poligon, kjer lahko svojo ustvarjalnost izmeriš na trgu, zbereš odzive in poženeš proces naročil. Zdaj nam manjkajo samo še kupci, ki nato ta oblačila ponesejo do ljudi. Naše tovarne polnijo naročila iz tujine, saj domači oblikovalci do resnih količin sploh ne morejo priti. To je glavni izziv Ljubljanskega tedna mode in tudi slovenske mode na splošno: kako močno sporočilnost in oblikovalske presežke podkrepiti s komercialnim vzgibom.
Kakšna bo vaša vloga na letošnjem, že četrtem modnem dogodku, ki bo potekal v središču Ljubljane?Moja vloga na letošnjem tednu mode je preprosta. V družbi treh Slovencev, uspešnih v modi, spiti jutranjo kavo pred avditorijem mladih modnih kreativnežev in se odkrito vprašati, kdo danes zares kroji modo. Jo usmerjajo oblikovalci, stilisti, fotografi, kupci – ali vplivneži na Instagramu? O tem bomo spregovorili z oblikovalko Majo Mehle, Danajo Vegelj, kreativno direktorico pri Uzwei Editorial Store, in Martinom Baeblerjem, ki poleg lastnih podob soustvarja tudi podobe nekaterih najbolj uveljavljenih modnih fotografov. Naš pogovor bo potekal v petek, 15. aprila, ob 11. uri na osrednjem prizorišču LJFW na Trgu republike.
Program je zelo pester, zanimiv... Ali je na njem kaj takega, kar bo še posebej pritegnilo vašo pozornost?Za začetek se že zelo veselim tega, da LJFW zavzema Trg republike. Minirevolucija bo zasedla enega od osrednjih prizorišč v Ljubljani in s tem postavila modo v središče vsega. Skušal si bom ogledati čim več revij, najbolj pa me poleg uveljavljenih imen vznemirja revija študentov NTF. Ker je v modi tudi moja prihodnost, bi rad gledal samo naprej.
Morda še precej nehvaležno vprašanje. Imate svojega priljubljenega slovenskega oblikovalca?Mnogo jih je, ki jih ne dam za nič na svetu. Je pa tudi nekdo, ki ga ni več, a je še vedno z mano vsakič, ko se ogrnem v njegov črni plašč. je dal slovenski modi tako močan pečat, da je postal pojem. Še danes včasih vzkliknem: »To je tako lepo, tako garevski.
