Imamo vrhunsko, še vedno javno glasbeno šolstvo ter številne spodbudne mehanizme za mlade glasbenike, ti pa potem z velikimi koraki stopajo tudi v svet; skladatelja Nina Šenk in Vito Žuraj živita predvsem od naročil iz tujine, inštrumentalisti dobivajo mesta v najbolj prestižnih orkestrih, kot so Berlinska, Dunajska in Münchenska filharmonija, generacija mlajših jazzistov, recimo Kopač, Pukl, Tetičkovič, Moder, Krečič, Drakslerjeva, se je izobraževala in deluje po evropskih in ameriških mestih. Podobno je v drugih, popularnih in alternativnih glasbenih zvrsteh. To je generacija, ki jemlje svet širše.
Doma pa smo na prelomni točki, ko je treba spremeniti odnos do naše glasbene umetnosti – nihče je ne bo spoštoval, če ne bomo substance zagotovili doma. Če so bili nekoč plošče, koncerti, notne izdaje samoumevno financirani iz javnih sredstev, se z drastičnim zmanjševanjem teh sredstev celo sfero glasbenikov in ustanov poriva v komercialne projekte in na trg, ki ga dejansko pri nas sploh ni. Ob uvedbi radijskih kvot ministrstvo za kulturo ni govorilo o drugih mehanizmih, ki bi zagotovili več kakovostne slovenske produkcije, medtem ko v drugih državah poznajo razpise, spodbude kakovostnim ustvarjalcem in založnikom.
Vaša založba je del javnega zavoda, vaša dejavnost pa je opredeljena kot komercialna. Kaj to pomeni v praksi?RTV Slovenija ima kot javni zavod založniško dejavnost in dva profesionalna orkestra, tržna dejavnost po sedanjem zakonu pa omogoča različna tolmačenja tega področja tako v nadzornih svetih kot pri drugih zunanjih ustanovah. Po zakonu o obveznem izvodu publikacij nas NUK absolutno razume kot javni zavod, ravno tako davčne službe, ko ne moremo uveljavljati vračila celotnega DDV, predvsem pa izvajamo projekte, ki dejansko sodijo v javni sektor. Plošče z resno glasbo same po sebi ne morejo preživeti na slovenskem trgu, kaj šele na tujem, čeprav imamo kot založba digitalno distribucijo in nekaj tisoč posnetkov v svetovnih digitalnih trgovinah itunes, amazon, google play. Realno to slovenski produkciji z izjemo kakšne pesmi na Eurosongu omogoča le promocijsko prisotnost, ne pa znatnejšega prihodka. Očitno je treba tistim, ki mislijo, da se tudi to področje da vrhunsko tržiti, nekatere stvari pojasniti. To bi lahko storilo ministrstvo zgolj z noveliranjem zakona o RTV, kjer bi opredelilo koncertno in založniško dejavnost kot javno službo.
Kdaj je vaše izdaje država nehala sofinancirati?Država neposredno založniških projektov ni nikoli neposredno sofinancirala, so pa kulturni ministri z diskrecijsko pravico kakšen kakovosten projekt podprli. Še pred štirimi leti se je vsak prijavitelj na projektni glasbeni razpis ministrstva lahko prijavil s tremi projekti, v zadnjem aktualnem samo še z enim. Tudi status prijavitelja so zelo omejili, prijavi se lahko samo glasbenik kot posameznik ali pa ustanova, kot je RTV Slovenija, kar pomeni, da celotna hiša lahko kandidira samo za en projekt. Kandidira lahko uredništvo za resno glasbo ali glasbena produkcija za naročilo novega slovenskega dela ali pa naša založba za podporo pri izdaji ene plošče. Torej realne možnosti nimamo. Nekatere naše izdaje pa vendarle podprejo, letos denimo skladateljico Brino Jež Brezavšček z novejšimi komornimi deli ali pianistko Marino Horak s skladbami praktično neznanega skladatelja in pianista ter ljubljenca pariških salonov 19. stoletja, Jurija Mihevca – ki pa sta kandidirali kot posameznici. Prijavitelj pa lahko kandidira le, če je v zadnjih petih letih izdal tri avtorske plošče.
O kakšni podpori govorimo, če ministrstvo podpre izdajo enega cedeja?Kolikor mi je znano, glasbeniki dobijo od 500 do 1000 evrov bruto. Če bomo kot družba prepričani, da sta umetnost in kultura poceni ali celo zastonj, bo samo še slabše.
Obstaja bojazen, da bi počasi ukinili vašo založbo?Ob vsaki reorganizaciji na RTV smo na tapeti, občasno tudi oba orkestra. Včasih bi nas preoblikovali v nekakšno uredništvo ali pa razmišljajo, da bi se ukvarjali samo z licenčninami. To je skrajno problematično. Skrbimo za projekte, ki se prodajajo na dolgi rok, zunanje distributerje pa zanima samo en ali dva najbolj prodajna fonograma. Odločili se bodo recimo za distribuiranje Sto najlepših pesmic Janez Bitenca, medtem ko jih cikel Violinček, kjer mladi skladatelji po naročilu radia pišejo nove pesmi za otroke, že ne bo zanimal. Čeprav Violinčka zavod za šolstvo menda že priporoča kot učno gradivo, se prodajno z Bitencem ne more primerjati, je pa naša dolžnost, da ga spravimo v glasbeno zavest novih generacij otrok.
Koliko so cedeji sploh še aktualni zapisi?Tudi to je eden od pomislekov naši založbi, zakaj sploh še rabimo fizične izdaje plošč in zakaj nimamo samo digitalnih. Moji predstojniki so že pred desetimi leti govorili, da je cede mrtev, ampak kot kaže, ni tako, vračajo se tudi vinilne plošče, nekateri bi radi spet celo kasete; dogaja se podobno kot pri e-knjigah, nekateri bodo še naprej posegali po fizičnih izdajah; res pa so naklade in prihodki bistveno nižji kot nekoč. Absolutno sem pristaš vseh novih tehnologij, moramo v korak s časom, vendar pa je treba pokriti vsa področja.
