Evropska vojna med generacijami

V času, ko za državne proračune veljajo omejitve, se zdi ta trend v protislovju z zdravo pametjo. V resnici je šla britanska vlada v drugo smer, ko je zmanjšala državno podporo invalidom (zaradi česar je sicer eden od ministrov odstopil). Kakor koli že, splošni trend k povečevanju izdatkov za starejše ima preprosto razlago: politika pač.

Staranje prebivalstva v Evropi in na Japonskem postavlja demografsko piramido z veliko hitrostjo na glavo – in namesto vojne med razredi se uveljavlja vojna med generacijami. Ta vojna se bije predvsem po volilnih skrinjicah – stari ljudje zmagujejo na volitvah, medtem ko mladi ostajajo doma – in vojni plen se nahaja v državnem proračunu, to je v razmerju med izdatki za izobraževanje, pokojnine in zdravstvo ter v davčni politiki. S tem konfliktom se je medgeneracijski pakt, ki je dolgo časa veljal za glavno oporo socialni in politični stabilnosti, sesul.

Konservativni filozof Edmund Burke je znan po tem, da je družbo razumel kot pogodbo ne le med živimi, ampak tudi med mrtvimi in še nerojenimi. Burke ni zaupal populistični politiki, ki je dajala prednost sedanjim generacijam pred prihajajočimi. Oče ekonomije blaginje Arthur Pigou pa je menil, da bi morala država na neki način varovati odsotne partnerje v družbeni pogodbi, toda tako stališče je brezupno idealistično. Le kakšen motiv ima lahko vlada, da bi na škodo realnega in sedanjega volilca zastopala interese neznanih ljudi?

Osredotočanje na sedanjost ima daljnosežne posledice. Te so posebno očitne pri mobilnosti delovne sile, ko poraženci na volitvah – mladi – uporabljajo drugo orožje: noge. V državah, kjer prevladuje gerontokratska politika, mladi poskušajo običajno čim prej zapustiti domovino. Ker dobijo mladi visoke subvencije v obliki izobraževanja, potem tedaj, ko zapustijo državo, vzamejo s seboj vire, ki bi bili sicer uporabljeni za plačevanje pokojnin drugih ljudi. Drugače rečeno, za seboj pustijo breme dolga, ki ga bo težko zmanjšati brez njih.

Ta trend še dodatno spodbujajo nezadostne gospodarske priložnosti v domovini. Sredi 20. stoletja je hitra gospodarska rast poskrbela za to, da je vsaka prihodnja generacija imela boljšo prihodnost kot prejšnja. Danes se ob gospodarskih težavah in predvidevanjih o trajno zmanjšani gospodarski rasti obljube o boljši prihodnosti zdijo laži.

V številnih državah – še posebej v Sredozemlju, a tudi drugod v Evropi, kot tudi v severni Afriki – je brezposelnost mladih dosegla rekordno raven, kar gre pripisati kombinaciji problematične makroekonomske politike in slabe politike trga dela. Ob tem ko so mladi na videz prisiljeni zapuščati državo, se zdijo izdatki za izobraževanje vse bolj zapravljanje denarja. Ko se poslabšuje izobraževanje, se vlaganja v človeški kapital, ki ga izseljenec vzame s seboj, zmanjša – a tako se tudi zmanjša človeški kapital tistih, ki ostanejo.

Bolje bi bilo ustaviti eksodus mladih ljudi z boljšo politiko. To je storila Irska konec 20. stoletja, ko je hitra gospodarska rast omogočila, da so se številni kvalificirani delavci, ki so državo zapustili v 80. letih, vrnili, kar je omogočilo pospešitev gospodarske rasti. Da bi prišlo do takšnega preobrata, morajo domovine mladih ljudi postati bolj odprte in inovativne – kar ni enostavno, še posebej zato, ker imajo politiko v svojih rokah starejši. Skratka, obstaja veliko povratnih vplivov, ki prispevajo h krepitvi gerontokracije.

Dajanje prednosti starejšim pred mlajšimi povzroča škodo, ki ni samo v nacionalnem gospodarstvu. Okoljska škoda na globalni ravni kaže najbrž najbolj očitno, kako današnja populacija srednjih let sprejema odločitve, ne da bi pri tem upoštevala mlado generacijo in generacije, ki bodo sledile.

V resnici je globalno segrevanje pogosto dojeto kot veliko breme, ki se ga vsiljuje prihodnjim generacijam. Čeprav obseg tega bremena ni brez dvomov izračunan, je jasno, da bi ga lahko bistveno zmanjšali z vlaganjem relativno majhnih vsot na globalni ravni. Toda države še vedno nočejo izvajati takšnih vlaganj. Ko se bodo končno začeli izvajati ti nujni ukrepi, bo to že postal problem prihodnje generacije – in stroški bodo veliko višji.

V tem smislu sedanje generacije vsiljujejo neke vrste davek svojim naslednikom, ki jim že primanjkuje življenjskih možnosti. Nekateri komentatorji opisujejo breme s še brutalnejšimi izrazi, saj pravijo, da sedanja generacija pravzaprav kolonizira prihodnost, ko svet ropa njegovega bogastva, podobno kot so počeli številni evropski kolonizatorji, in koloniziranim zapušča pustinjo.

Treba je reči, da je brezupno naivno, če kdo meni, da je treba od sedanje generacije pričakovati altruizem. Dejansko je od današnje egocentrične kulture težko pričakovati, da bi ljudje interese prihodnjih generacij postavili pred svoje. Za zdaj lahko varnostni ventil, ki ga predstavlja mobilnost delovne sile, prepreči upor mladih proti egoizmu in samozadovoljstvu starejših. Vprašanje pa je, kaj se bo zgodilo, če priložnosti v tujini ne bodo boljše od tistih doma.

Daljnogled je nova rubrika, ki jo bomo v Dnevniku objavljali občasno na straneh pisem bralcev. V njej bodo domači in tuji strokovnjaki podali svoje poglobljeno mnenje ali drugačen pogled na aktualno družbenopolitično dogajanje.