Po treh letih cerkvenih razprav o družini, čemur sta bili lani in predlani posvečeni precej burni sinodi Rimskokatoliške cerkve (zborovanji škofov), je včeraj luč sveta ugledal papežev dokument o odnosu cerkve do družine v luči izzivov sodobnega časa. Frančišek v njem opozarja, da je cerkev včasih predlagala bistveno preveč abstraktne, skoraj umetne teološke ideale zakonske zveze, odtujene od resničnega življenja: »Stereotipa idealne družine ni, je le mozaik mnogih resničnosti z vsemi njihovimi srečami, upanji, problemi.«
V dokumentu, ki je nastal tudi na podlagi vprašalnikov, ki so jih izpolnjevale družine po vsem svetu, govori o ljubezni, otrocih, kontracepciji, izobraževanju o spolnosti, istospolno usmerjenih in drugih povezanih temah, zaradi česar je Vatican Insider dokument označil kar za novo cerkveno »ustavo« o družini. 261 strani dolg dokument, ki se mu uradno reče postsinodalna apostolska spodbuda, nosi naslov Amoris Laetitia (Radost ljubezni) in bo vodilo škofom in duhovnikom za naslednja leta, morda desetletja.
Največ ugibanj se je pred objavo vrtelo okoli tega, ali bo papež bolj odprl vrata možnosti ločenih in ponovno poročenih katolikov do prejemanja svetega obhajila pa tudi kakšen bo odnos do istospolno usmerjenih in njihovih zvez, ki jih v mnogih zahodnih državah postopoma zakonsko izenačujejo s heteroseksualnimi. Glede vseh teh vprašanj dokument ne prinaša novih dogem oziroma pravil. »Mnogi ljudje so takšna pravila pričakovali, a bodo razočarani,« je ob predstavitvi dokumenta dejal kardinal Christoph Schönborn na tiskovni konferenci, ki so jo prenašali po spletu. A odmeven je že papežev poziv k večji vključenosti »nepopolnih« katolikov v cerkveno življenje, namesto da se jih izobči na podlagi togih pravil.
Brez predalčkanja, a tudi brez hitrih odobritev obhajila
Papež prepušča škofom oziroma duhovnikom presojo o tem, ali imajo ločeni katoliki, ki so se znova poročili, pravico do obhajila, rekoč da ni mogoče vseh primerov avtomatično vreči v isti koš. »Ne smemo jih kar razvrstiti po predalčkih,« pravi. Opozarja pa, da morajo biti za pravico do obhajila pri takšni osebi prisotne ponižnost, preudarnost ter ljubezen do cerkve in njenih naukov, »da bi se izognili nevarnosti napačnega razumevanja, denimo da lahko vsak duhovnik hitro naredi izjemo ali da lahko ljudje pridejo do pravice do obhajila v zameno za usluge«.
Takšno besedilo je kompromis med liberalnejšo strujo, ki so jo na sinodah vidno zastopali nemški škofje, in konservativnejšo, ki je denimo močnejša v vzhodni Evropi.
Cerkvena pravila sicer zahtevajo, da katolik pred ponovno poroko pred cerkvenim sodiščem dokaže ničnost prvega zakona (denimo ker eden od zakoncev noče imeti otrok, ker nasprotuje cerkveni vzgoji otrok in tako naprej) oziroma da se v novi zvezi vzdrži spolnih odnosov. Toda v liberalnejših škofijah so vseeno že omogočali obhajila. Napoved nemške nadškofije v Freiburgu leta 2013, da bodo to omogočili, je denimo znotraj cerkve dvignila veliko prahu.
Otrok ni sovražnik, proti kateremu se je treba zaščititi
Papež, ki je o istospolno usmerjenih nekoč znamenito dejal: » Kdo sem jaz, da bi sodil?« v dokumentu pravi, da »mora biti vsaka oseba, ne glede na spolno usmerjenost, spoštovana v njegovi ali njeni dostojanstvenosti«. Obenem pa jasno nasprotuje enakopravnosti istospolnih zvez: »Absolutno nobene podlage ni za premislek, da bi bile homoseksualne zveze na kakršen koli način podobne božjemu načrtu zakonske zveze in družine.«
V dokumentu se dotika tudi drugih vprašanj družine in življenja. Trdno podpira »pravico do naravne smrti« in obsoja splav, smrtno kazen in evtanazijo. Govori o problemih alkoholizma in drog, družinskih težavah in njihovem reševanju. Kritičen je do takšne spolne vzgoje, ki v ospredje postavlja predvsem varne spolne odnose, kar po njegovem ustvarja vtis, kot da je morebitni otrok »sovražnik, pred katerim se je treba zaščititi«. Namesto tega naj spolna vzgoja uči predvsem ljubezen, pravi, mlade pa naj spodbuja, da sprejemajo svoje telo, saj »se lahko osvobodimo egocentričnosti in zatopljenosti vase le, če se znebimo strahu pred tem, da smo različni«. O spolnosti pa papež pravi, da lahko razkrije čudovitost vsega, česar je človeško srce sposobno, če je le medsebojna, spoštljiva in v okviru zakonske zveze.
