Prvi odzivi pomembnežev in institucij, ki jih panamski dokumenti povezujejo z davčnimi oazami in v njih varno zasidranimi slamnatimi podjetji, so si praviloma identični. Gre za odločno zanikanje, da bi imeli takšna podjetja ali poslovali prek njih z namenom izogibanja davkom ali skrivanja premoženja. Ko pa so dokazi že tako očitni, ponavadi pojasnjujejo, da za podjetja niso vedeli, ker so jih v njihovem imenu ustanavljali drugi, ali pa da gre zgolj za školjke brez vsebine, ki v resnici ne opravljajo nobenih finančnih transakcij, in da se z njimi niso okoristili.
Pozabljivost, ne pa zlonamernost
To je trdil islandski premier Sigmundur David Gunnlaugsson, potem pa odstopil, zanika tudi ruski predsednik Putin, britanski premier pa je po štirih dneh le priznal. Zanikajo oziroma molčijo tudi banke, kot so francoska Societe General, Deutsche bank in Berenberg iz Hamburga. Novinarji, ki so imeli možnost vpogleda v celotno gradivo iz panamske družbe Mossack Fonseca, pravijo, da je težko najti banko, ki ni tako ali drugače sodelovala pri teh poslih.
Po vrsti obtožb se je oglasil argentinski predsednik Mauricio Macri, ki je zanikal kakršno koli krivdo v zvezi z odkritji v aferi s panamskimi dokumenti, in zatrdil, da v prijavi premoženja, ki je obvezna za vse argentinske funkcionarje, ni zlonamerno izpustil podatkov.
To je povedal po tistem, ko je argentinski zvezni tožilec Federico Delgado na zahtevo opozicije v četrtek odprl preiskavo proti njemu, ko je ob objavi razkritih dokumentov iz panamske odvetniške družbe Mossack Fonseca prišlo na dan, da je Macri skupaj z očetom in bratom med direktorji podjetja, ki je registrirano na Bahamih. Bil naj bi tudi v vodstvu še enega podjetja v davčni oazi, in sicer s sedežem v Panami. Macri ne enega ne drugega podjetja ni navedel v svoji prijavi premoženja, ko je postal župan Buenos Airesa leta 2007 oziroma lani, ko je postal predsednik države. V svoji predvolilni kampanji je sicer Macri obljubljal odločen boj proti korupciji.
Umetnine skrite očem
Panamski dokumenti so tudi razkrili sled do slike italijanskega slikarja in kiparja Amedea Modiglianija, ki je bila ukradena pred drugo svetovno vojno, zdaj pa je v prostem pristanišču v Ženevi, ki ni podvrženo carini in davkom. Sliko so leta 1939 odvzeli nacisti nekemu judovskemu zbiralcu umetnin, potem pa se je za njo izgubila vsaka sled.
Iz dokumentov Mossack Fonsece pa je razvidno, da je slika Sedeči moški, ki se naslanja na palico, katere vrednost je ocenjena na 22 milijonov evrov, v lasti vplivnega zbiratelja umetnin Davida Nahmada, ki mu ne pride na misel, da bi vrnil umetnino vnuku, čeprav so strokovnjaki dokazali, da je njen zakoniti lastnik. Nahmadova družina, ki je obogatela z umetninami, naj bi sicer imela v lasti 4500 umetniških del, med njimi 300 Picassovih. Med tistimi, ki so skrili svoje umetnine, sta tudi kitajski zabaviščni mogotec Wang Zhongjun in Picassova vnukinja Marina Ruiz - Picasso. Oba sta se zavila v molk.
