Oboji, konservativci in reformatorji, bodo seveda tudi razočarani. Prvi zato, ker je, kot bo zagotovo slišati, moralnodogmatska struktura razrahljana, skozi razpoke pa se lahko v življenje Cerkve kaj hitro vtihotapi hudič permisivnosti in relativizma; že zdaj je trša linija v Cerkvi godrnjala, da so mladi v Evropi dovzetni za fundamentalizme tudi zato, ker se pri morali preveč popušča. Drugi pa zato, ker ostaja modernizacija teoloških in filozofsko-moralnih vprašanj samo na pol poti.
Dokument, s katerim so oziroma bodo vsi in ne bo nihče zadovoljen, je vseeno prelomen – zaradi načina, s katerim se papež Frančišek loteva vsakodnevnega življenja milijard katoličanov, in je vsekakor duh drugega vatikanskega koncila. Frančiškova temeljna drža v tem dokumentu je drža prijateljske bližine in ne vsevedne, hierarhične, avtoritativne in tako pogosto avtoritarne kleriške vzvišenosti. Papež ne grozi z izobčenjem, ne zahteva več svetosti za vsako ceno, k njej le spodbuja in motivira. Nepopolnosti priznava normalnost, razume, da lahko družina le stremi k idealu, ki ni nikoli dosežen. Še več, v dokumentu samokritično priznava, da je prav cerkveno idealiziranje družine privedlo do problemov, s katerimi se mora Cerkev zdaj ukvarjati.
Daljnosežen je njegov poziv cerkvenim pastirjem, naj sestopijo s pozicije vzvišenih avtoritet, ki obsojajo in kaznujejo, in namesto tega raje poskušajo razumeti ljudi v njihovem realnem tu in zdaj. Poslej se ne bi smelo več dogajati, da so ločenci in ponovno poročeni v skupnostih obravnavani kot manjvredni verniki, če ne celo kot manjvredni ljudje. Pomembni poudarki v dokumentu zadevajo tudi samo spolnost, ki ni več samo sredstvo razmnoževanja, temveč božji dar zakoncem in vir sreče. Že samo ta majhen korak v interpretaciji zna v prihodnosti razkleniti tudi tiste doktrinalne spone, ki sodijo v ropotarnico zgodovine.
V 21. stoletju se zdijo rezultati obeh sinod in Frančiškove, morda tudi Benediktove, sinteze dobro premišljena napotila za učinkovito pastoralno delo. Še zlasti, ker bi drugačen pristop zanesljivo le še povečal prepad med pastirji in njihovimi ovčicami in mnoge dokončno odgnal iz Cerkve. Ker papež dopušča tudi razlike v pogledih in ravnanjih, ki jih pogojujeta tradicija in različna razvitost okolja, gre pričakovati tudi razvoj v smeri decentralizacije in diverzifikacije. Kar ni nujno slabo, lahko pa seveda nekoč privede tudi do sporov in zaostritev.
Frančišek z jezuitskim pozivom k razločevanju stori dvoje: klerikom nalaga, da skrbno preučijo vsak konkretni primer posebej, kar bo zahtevalo od duhovnikov več samostojnosti, psihološkega in drugega znanja, po drugi strani pa več odgovornosti za življenje po krščanskem nauku pričakuje od vernikov samih. Z odpovedjo togemu, kaznovalnemu paternalizmu jih tako dela bolj svobodne, bolj avtonomne – ob omejitvah, ki jih svoboda prinaša. Vernikom na neki način Cerkev končno dovoljuje, da odrastejo.
