Tudi v Kazematah je njegova slikarska govorica po strukturi še vedno izrazito večplastna in udarna v svojih temah in motiviki. Slikarja še vedno zanima preveč stvari, da bi en in isti motiv variiral in ga razstavil kot samostojno razstavo. Zato je vsaka slika drugačna. Njegovi vulkani so videti, kakor da gre za praznik narave in slikarstva; vse živi in bruha od energije, sladostrastje barv pa vabi k okušanju sladicam podobnih likov, ki se združujejo z večplastnimi nanosi od neizoblikovane abstraktne površine do vse bolj jasne neposredne figuralne in geometrične govorice. Zdi se, da vsaka slika kar buhti od želje, da bi se vanjo naselila zgodovina umetnosti skupaj z umetnikom samim. Te slike so ogledalo sveta – nasičene in zamaskirane, kot je potrošništvo, in polne rebusov, kot je težko dostopna resnica, ki se skriva v beli magiji. Ta se udejanja kakor ritual v vsaki pori slikarske obravnave in v značilnih znakih.
V primerjavi s prejšnjimi slikami je opaziti napredek v figuraliki, ki postaja vse bolj realistična, in v teksturi slik. V barve je zamešal pesek, ki dodaja lesk likom in še bolj privlači oko. Novo je še bolj poglobljeno razmerje med površino in globino slike, ki se ob novem drippingu vse bolj plasti v globino, ob tem pa značilne proste (krožne) kompozicije prehajajo v vertikalne in s tem v bolj umirjena in koncentrirana občutja (Miracle in Play with me, 2016). Kljub omenjeni nasičeni kompleksnosti se zdijo najbolj učinkoviti prečiščeni vulkani in slika s kvadrati in modro poševno simbolno podobo.
Simpatična je tudi predstavitev novih heterogenih slik v kontekstu vulkana Stromboli in Rossellinijevega istoimenskega filma z Ingrid Bergman v glavni vlogi ter učinkovito glasbo italijanskih pop klasik v sodobni preobleki, ki hladne Kazemate spreminjajo v sredozemsko krajino, v kateri dišijo neskončno sočne slike Silvestra Plotajsa Sicoeja.
