Slovenski vozni park se stara, v povprečju tako registrirano vozilo šteje že devet let. To pa je starost, pri kateri so nekateri štirikolesniki že primerni za razgradnjo. Doba uporabnosti vozila namreč v povprečju znaša od 10 do 15 let. Znebiti se izrabljenega vozila ali takega, s katerim nimamo več kaj početi, pa je v Sloveniji enostavno. Lastnik ga zgolj pripelje na eno od prevzemnih mest, kjer se vozilo prevzame (samo znotraj mreže Ekomobil jih je 55), preveri identiteto lastnika in vozila ter na podlagi tega izda potrdilo o uničenju. Na njegovi podlagi lahko na Dars oddate zahtevek za nadomestno vinjeto in v primeru, da je vozilo še registrirano, povračilo neizkoriščenega dela dajatve za uporabo cest in avtomobilskega zavarovanja.

Razgradnja vozila je za lastnika brezplačna

In kar je za lastnika najbolj pomembno – razgradnja vozila je brezplačna. Kljub temu je število izrabljenih avtomobilov, ki jih lastniki pripeljejo na zbirna mesta, izredno majhno, in sicer zgolj okoli deset odstotkov vseh, vsa druga poniknejo neznano kam. Ali prevedeno: poniknejo na črnem trgu ter se izvozijo v države nekdanje Jugoslavije in vzhodne Evrope (tja naj bi iz Slovenije na leto potovalo od 10.000 do 20.000 vozil), pri čemer je stanje zaskrbljujoče, saj se položaj po besedah stroke ne spreminja na bolje, kvečjemu na slabše, novi črni odpadi pa se odpirajo iz dneva v dan.

»Glede na število novih registriranih vozil in po ocenah naj bi na leto v Sloveniji nastalo okrog 30.000 izrabljenih vozil. Število razgrajenih izrabljenih vozil od teh ocen bistveno odstopa, na leto se namreč v Sloveniji v sklopu skupne sheme Ekomobila razgradi le okoli 2500 vozil (v letu 2015 natanko 2481 vozil), ostali obrati pa razgradijo še dodatno okoli 3500 vozil. Menimo, da so glavni razlogi za tako nizek zajem izrabljenih vozil, da se jih veliko razgradi na nelegalen način zaradi pridobivanja ekonomsko zanimivih sestavnih delov, izvoz rabljenih vozil, še preden dosežejo konec življenjske, dobe in da izrabljena vozila v posameznih primerih še vedno raje zapuščajo kot predpisano razgrajujejo,« pojasnjuje Damjan Balabanič, predstavnik Ekomobila, družbe za ravnanje z izrabljenimi vozili.

Na dan predelajo le pet vozil, čeprav bi jih lahko šestkrat več

V centru za razgradnjo Avtotransporti Kastelec iz Grosupljega, ki je znotraj Ekomobila eden od treh pooblaščenih v Sloveniji (ostala dva sta Saubermacher iz Lenarta in Karbon iz Velenja), imajo dovoljenje za predelavo 16.000 vozil na leto, a jih po njihovih besedah na leto predelajo 2500 oziroma pet na dan. Največje težave ob že omenjenem predstavljajo še legalna prodaja rabljenih vozil kot način prikritja nelegalne dejavnosti, slaba ozaveščenost lastnikov izrabljenih vozil in zakonodaja, ki dovoljuje obratom za razstavljanje, da razstavljajo vozila brez pooblastila proizvajalca vozil. »Ena od pomembnejših težav je tudi strošek razgradnje, saj država in proizvajalci vozil za namen razgradnje vozil ne prispevajo nič denarja,« še pojasnjuje Balabanič.

In kako sploh poteka celoten postopek razgradnje avtomobila? Pred začetkom predobdelave se vozilo pregleda in izpolni obrazec vhodne kontrole. Opredeli se dele izrabljenega vozila, namenjene ponovni uporabi, in se jih v skladu z navodili proizvajalca demontira. Takoj po prevzemu se pri vsakem izrabljenem vozilu odstrani akumulator, obdela rezervoarje za tekočine, razstavi pirotehnične sestavne dele, ki se jih nato preda v uničenje v obrate z ustreznim dovoljenjem, nato pa poteka izločitev (osuševanje) in ločeno hranjenje tekočin in sredstev. Nato odstranijo hladilnik, vzmetenje, sestavne dele, ki vsebujejo azbest in živo srebro, ter snovi, ki niso v povezavi z izrabljenimi motornimi vozili. Sledi še odstranitev katalizatorja, uteži na kolesih, aluminijastih platišč, stekel, pnevmatik, večjih sestavnih delov iz umetnih snovi (kot so odbijači, pokrovi za platišča koles in rešetke hladilnika), kovinskih delov, ki vsebujejo baker, aluminij in magnezij, nato pa gre karoserija v nadaljnjo obdelavo, in sicer v stiskalnico in drobljenje. Na koncu je vozilo razstavljeno na različne vrste materialov, ki gredo v nadaljnjo predelavo in obdelavo.

Centri za razgradnjo, ki imajo vsa dovoljenja, so pod stalnim nadzorom in morajo dobesedno za vsak vijak zapisati, kaj so z njim storili. Ko sprejmejo vozilo, ki na primer tehta eno tono, morajo to tono predelati skoraj do grama natančno, vse mora biti identificirano. Zahteve Evropske unije so namreč, da mora 95 odstotkov razgrajenega vozila preiti v ponovno uporabo ali reciklažo, zato vse natančno beležijo. Po drugi strani pa naj inšpekcija ne bi imela nadzora, kam gre preostanek odsluženih avtomobilov, ki jih je skoraj 90 odstotkov. Kot rešitev tako omenjajo večji nadzor, zaprtje odpadov, ki delujejo na črno, in nadziranje lastnikov.