Če je bila še pred petimi leti običajna naklada za slikanico 2000 izvodov, je zdaj 1000 že zelo visoka. Mladinske leposlovne knjige so denimo takrat izhajale v nakladah okrog 1000 izvodov, zdaj je povprečna naklada okoli 700.
Seveda sistem šolskih in splošnih knjižnic naredi svoje, a tudi te, sploh šolske, kupujejo mnogo manj knjig kot včasih. Poleg tega starši otroške knjige še kupujejo, pri mladinskih pa je že povsem drugače. Obstajajo seveda izjeme – spomnimo se Sage Somrak in Iger lakote;Harry Potter gre še danes za med. Fantazijska književnost se je še donedavna izjemno dobro prodajala. V zadnjem obdobju pa zelo dobre prodajne rezultate dosegajo knjige Johna Greena, potem ni dolgo nikogar – šeststo izvodov neke knjige, ki ni žanrska, je že dobro. Drugače je, jasno, s stalnicami – Malega princa smo v zadnjih petih letih prodali v več kot 10.000 izvodih, podobno je s Piko Nogavičko, Bratovščino Sinjega galeba in knjigami Dese Muck iz serije Blazno resno. V tujini je trend povsem drugačen. Na anglo-ameriškem tržišču je delež prodaje mladinskega leposlovja občutno zrasel, predvsem po Greenovi zaslugi.
Ampak hiperprodukcija ostaja, pri nas na leto še vedno izide več kot 1000 naslovov otroške in mladinske književnosti, tudi nekvalitetnih. Kako naj se starši znajdejo?Medijski prostor, ki je namenjen vrednotenju otroške in mladinske literature, se vse bolj krči, kar je resen problem. Specializirane revije, denimo Sodobnost in Otrok in knjiga, še objavljajo kritike, drugi mediji skorajda ne poročajo več, zato je staršem toliko težje. Zelo pomembno je delo Centra za mladinsko književnost Pionirska, kjer vsako leto prečešejo sodobno produkcijo in pripravijo seznam knjig, ki jih je otrokom vredno ponuditi.
Imajo zlate hruške, ki jih najkvalitetnejšim knjigam podelijo v Pionirski knjižnici, ter nagrade za najboljšo otroško in mladinsko literaturo, kot so večernica in desetnica, vpliv na prodajo?Zlate hruške žal premalo. Starši so očitno preslabo obveščeni, da so hruškaste nalepke na knjigah znak kakovosti. Malo drugače je s knjigami, nagrajenimi z večernico, desetnico, modro ptico, Levstikovo nagrado, ki jim zagotovo pomaga večja medijska pozornost. Tudi knjige, ki so denimo izbrane za projekt Rastem s knjigo in zato povprečno natisnjene v 20.000 izvodih, se obenem dobro prodajajo v knjigarnah.
Razmerje med domačo in tujo produkcijo mladinskega leposlovja je vsako leto podobno, pol je tujih in pol domačih knjig. Katere so bolj priljubljene? Opažate žanre ali tematike, ki so tipične za tuje avtorje, domači pa se jih izogibajo?V letu 2013 sta denimo izšli Krive so zvezde Johna Greena, ki smo jih v zadnjih petih letih prodali 8070, večkrat nagrajeno Kot v filmu Vinka Möderndorferja, ki je bila izbrana še za projekt Rastem s knjigo, pa v 1192 izvodih. To je sicer skrajnost, izjemna tuja prodajna uspešnica nasproti uspešnemu domačemu avtorju, ampak nekaj to razmerje že pove o naši realnosti. Drugače se domači avtorji običajno prodajajo podobno kot tuji, bistvene razlike ni, številke pa niso prav visoke. Seveda tukaj ne govorim o žanrskem leposlovju.
Med tujimi knjigami je bila v preteklih letih v ospredju fantazijska književnost, s prebojem Johna Greena pa je med tujimi zelo v porastu realistična proza. Pišejo o življenju sodobnih najstnikov in njihovih težavah, dotikajo se bolezni, smrti, duševnega zdravja, pogosto pišejo o iskanju spolne identitete, nasilju med mladimi, angažirano se lotevajo tematike vojne... Naši avtorji imajo denimo s fantastiko precej težav. Pišejo jo že, a objavljivega je zelo malo, kar se mi ne zdi tako problematično. So pač mnogo prepričljivejši v pisanju raznolikih realističnih zgodb.
V zadnjih letih smo bili pogosto priča negativnim odzivom staršev ob izbiri knjig za Cankarjevo tekmovanje, češ da so neprimerne. Nazadnje je bilo tako z romanom Sem punk čarovnica, Debela lezbijka in ne maram vampov Vladimirja P. Štefaneca, že pred tem denimo z deli Janje Vidmar, Andreja Predina in drugih.Praviloma se izkaže, da otroci s temi knjigami nimajo težav, saj večinoma odslikavajo realno življenje. Problem so nekateri starši in učitelji, ki svojo omejenost projicirajo na otroke, kar več pove o njih kot o literaturi. Na mladinski književnosti se že od nekdaj lomijo kopja, ne samo pri nas, a ob teh izborih je najpomembnejša literarna vrednost besedila.
