Učenec je prekosil učitelja, a slednjemu ni bilo usojeno, da bi to doživel. Ko je Enzo Ferrari pri 90 letih za večno zaspal, je imel že izbranega svojega naslednika. »Želim spoznati tega moža,« naj bi dejal za časa življenja. Da se je odločil pravilno, je Luca Cordero di Montezemolo dokazal, ko je med letoma 1993 in 2014 prodajo povečal za trikrat, na več kot 7000 vozil, prej zadolženo podjetje se je lahko pohvalilo z občutnim dobičkom, Ferrari pa je blestel tudi v formuli 1, saj sta njihova voznika Michael Schumacher in Kimi Räikkönen kar šestkrat postala svetovna prvaka. Danes tako ferrariji veljajo za tehnično napredna športna vozila, ki so sopomenka za razkošje in bogastvo.
Ali bo del avtomobilske industrije ali pa operni pevec – za Enza ni bilo dileme. Formalno izobraževanje mu sicer ni bilo blizu, zaradi prezgodnje smrti očeta in brata kot posledice gripe pa je moral hitro odrasti. Sanje o opernem pevcu je opustil in si poiskal zaposlitev v avtomobilski industriji. Pri Fiatu, s katerim je stkal vezi desetletja kasneje, so mu leta 1918 dali košarico, kot testni voznik pa se je preživljal pri podjetju CMN, ki je tovornjake predelovalo v majhna osebna vozila. Nato pa so ga promovirali v dirkača.
Zaradi uboja na zatožni klopi
Leta 1923 je po zmagi na dirki spoznal grofa in grofico Baracca, katerih sin je bil med prvo svetovno vojno do sestrelitve uspešen pilot vojaškega lovca in je imel za srečo na letalu narisan simbol črnega konja, ki stoji na dveh nogah na rumeni podlagi. Nagovarjala sta ga, naj sinu v spomin prav ta simbol uporabi kot emblem na svojih avtih, kar je uresničil leta 1947, ko je tudi uradno nastala znamka Ferrari. Še prej je ustanovil moštvo Scuderia Ferrari in začel sodelovati z znamko Alfa Romeo, ki je prepoznala njegove dirkaške gene. Po smrti prijatelja Antonia Ascarija na eni od dirk je pod hudim stresom opustil dirkanje, nezadovoljen odšel na svoje in ustanovil podjetje, ki je drugim dirkaškim moštvom dobavljalo dele. Klavzula v pogodbi mu je štiri leta prepovedovala, da izdeluje avtomobile, v drugi svetovni vojni pa je bil prisiljen sodelovati z Mussolinijevim fašističnim režimom. Za nameček so njegovo tovarno v Modeni v bombnem napadu uničili zavezniki. Toda takrat je že vedel, kakšna bo njegova prihodnost – proizvodnja vozil, ki bodo nosila njegovo ime. Prvi je bil model 125 S. »Če lahko nekaj sanjaš, lahko to kasneje tudi uresničiš,« je bil njegov moto. Sledila so leta velikih dirkaških uspehov, vse do Mille Miglia leta 1957, ko je vozniku Alfonsu de Portagu pri visoki hitrosti počila pnevmatika ter je ubil sebe in še devet gledalcev, med katerimi je bilo pet otrok. Enzo je skupaj s proizvajalcem pnevmatik zaradi uboja sedel na zatožno klop.
Konec 60. let je bil zaradi finančnih težav, ki so bile posledica vse strožjih okoljskih in varnostnih zahtev za razvoj avtomobilov, primoran poiskati partnerja in tako je leta 1969 polovični delež podjetja prodal Fiatu, a zadržal popoln nadzor nad dirkaškimi aktivnostmi. Kot morebitni kupec se je za ceno 18 milijonov ameriških dolarjev omenjal tudi Ford, a do dogovora ni prišlo.
Veliki stari mož, kot so ga klicali na stara leta, je veljal za velikega avtokrata, ki je namenoma psihološko pritiskal na dirkače, saj je verjel, da bodo tako iz sebe iztisnili še več. »Bil je prepričan, da bomo pod psihološkim pritiskom še hitrejši. Glede na to, da je bilo dirkanje takrat že samo po sebi izjemno nevarno, je bilo njegovo početje velika neumnost,« se spominja nekdanji Ferrarijev voznik Tony Brooks. Nič čudnega, da je v 50. in 60. letih življenje izgubilo kar sedem njegovih dirkačev, Enza pa so opisali kot boga Saturna, ki požira svoje sinove. V bran mu je stopil sloviti dirkač Stirling Moss in dejal, da se niti ena smrtna nesreča ni zgodila zaradi tehnične napake.
Njegovo življenje je bilo avantura
»Vem, da sem človek, čigar življenje je bilo avantura,« je Enzo, ki je veljal za deloholika, dejal ob neki priložnosti. Nič čudnega, ko pa so njegovi avtomobili za časa življenja zmagali na več kot 4000 dirkah in osvojili 13 naslovov svetovnega prvaka. Avtomobili z njegovim podpisom so imeli sloves odličnosti, mnogi pa so jih kupili bolj zaradi prestiža kot pa dejanskih zmogljivosti. Zato so se mu nekateri kupci naravnost gnusili. »Aerodinamika je za ljudi, ki ne znajo izdelati zmogljivega motorja,« je bila njegova izjava. Kako ironično, da je zadnji ferrari pred njegovo smrtjo, model F40, zaslovel prav zavoljo aerodinamičnosti. Mnogi ga imajo še danes za ultimativnega ferrarija, četudi se mu pod pokrovom ni vrtel dvanajstvaljnik. Zanimivo, da je barva Ferrarija rumena, a so bili prvi avtomobili obarvani rdeče. »Ker je rdeča barva krvi, strasti in ljubezni,« je pred leti dejal Montezemolo, odgovoren, da je podjetje leta 2002 predstavilo športnika, ki ga je poimenovalo po svojem ustanovitelju. Vsak izmed 399 izdelanih enzev ferrarijev je stal 1,8 milijona dolarjev, dodatnega pa so izdelali kot darilo papežu Janezu Pavlu II. Danes so ferrariji priljubljeni tudi med zbiratelji, tako so model 250 testa rossa iz leta 1957 prodali za neverjetnih 39,8 milijona dolarjev.
