Na ISS bo kmalu več prostora. K obstoječim 15 aluminijastim modulom bodo v prihodnjih štirih letih priključili še pet novih. Prvega od teh je v petek v vesolje iz Cape Canaverala na Floridi ponesla raketa SpaceX. V nasprotju z obstoječo robustno aluminijasto konstrukcijo postaje ISS pa novi modul prej spominja na šotor.
Podjetje Bigelow Aerospace iz Nevade v Las Vegasu je v sodelovanju z vesoljsko agencijo Nasa razvilo nov koncept vesoljskega modula BEAM (Bigelow Expandable Activity Module), ki se napihne. Stroka se sicer izrazu »napihljiv« raje izogiba in daje prednost terminu »raztegljiv«.
Kljub navidezni šibkosti je »vesoljski šotor« dovolj robusten, da zdrži v neprijaznem okolju naše orbite. Za to skrbi tudi posebna tehnologija platna, ki je seveda skrbno varovana skrivnost.
Zahtevna gradnja
Dograjevanje ISS je skozi pretekla leta vedno predstavljalo poseben zalogaj za astronavte. Z novimi napihljivimi moduli pa bo ta proces veliko lažji, hitrejši in manj nevaren. Glede na to, da je BEAM trenutno še v fazi preizkušanja, astronavti mednarodne postaje v novih prostorih še ne bi živeli ves čas. Če se bodo v prihodnjih dveh letih izkazali za zanesljive, bodo koncept tudi dokončno posvojili.
Pri zasnovi koncepta BEAM sta podjetju ogromno pripomogla testna primerka, ki so ju v vesolje izstrelili že v letih 2006 in 2007. Od takrat namreč uspešno krožita okrog planeta in pošiljata koristne podatke.
Poleg številnih prednosti, ki jih omogoča napihljiva tehnologija, je njena glavna prednost nizka teža. Vsak dodaten kilogram, ki ga želimo izstreliti v vesolje, namreč zahteva ogromne količine energije oziroma goriva. Samo gorivo pa prav tako predstavlja dodatno težo in tako se znajdemo v začaranem krogu.
Druga prednost je volumen. Robustno ogrodje dosedanje ISS so morali zasnovati tako, da so ga sploh lahko spravili na raketo. Napihljiva konstrukcija se izredno praktično zloži.
Idejo razvili že nacisti
Ideja o napihljivi vesoljski postaji ni nova. Že v 50. letih prejšnjega stoletja je nacistični znanstvenik Wernher von Braun, ki so ga uporabili Američani, razmišljal o podobnem konceptu, ki bi s pomočjo ojačanih gumijastih cevi omogočal bivanje 80 ljudem. V času vesoljske dirke v kasnejših letih so znanstveniki celo razvili tesne modele TransHab, s katerimi naj bi osvojili Mars, vendar so ti načrti v zamrli v začetku 21. stoletja. Takrat je direktor podjetja Robert Bigelow, ki je bogastvo zaslužil s hoteli, načrte tudi odkupil od Nase in se sam podal na pot razvoja.
Priključitev modulov na ISS je za podjetje prvi korak na poti do odprtja zasebne vesoljske postaje. Ta bi lahko bila uporabljena za zasebne raziskave, navsezadnje pa tudi za potrebe vesoljskega turizma. Kot že rečeno, direktor Bigelow prihaja s področja hotelirstva.
