Za narod, ki se lahko resnično poistoveti le s športniki, je novica, da se je v panamskih dokumentih znašel tudi boksar Dejan Zavec, udarec pod pas. Prevladujoč odziv Slovencev na razkritje je šel v smeri sočustvovanja z Zavcem, češ, saj fant ni vedel, kaj počne, in v smeri »spravili so se na majhno ribo, medtem ko velike ribe še naprej mirno plavajo globoko v panamskem morju«. S takšnim odzivom je marsikaj narobe, ga je pa zaradi posebne vloge, ki ga imajo šport in športniki v življenju Slovencev, mogoče razumeti. Mogoče ga je razumeti tudi zato, ker vtis Slovencev, da velike in najbolj pokvarjene ribe skoraj nikoli ne končajo na suhem, ni zgolj vtis, ampak dejstvo.
A odziv je prav toliko tudi problematičen. Če za začetek ostanemo pri (ne)zakonitosti, si ni težko predstavljati, da bo narod Zavcu stopil v bran, tudi če se bo izkazalo, da je davkarijo prinesel naokoli. Četudi bo to pomenilo, da ni le davčno optimiziral, kar je zakonito, ampak davke utajeval, kar je nezakonito, ga bo večina videla kot navadnega smrtnika, torej kot enega »naših«, ki se je znašel. Znajti se pa je med Slovenci zelo cenjena vrlina. Še posebej, ko gre za javne finance, torej za naš skupen denar. Tako se je takrat še dekan, danes pa minister za finance Dušan Mramor znašel z dodatki za stalno pripravljenost, zdravniki pa s težko dojemljivim obsegom nadurnega dela, če ostanemo zgolj pri bolj svežih primerih.
Odziv je problematičen tudi zato, ker pomaga ohranjati pri življenju napačno smer razprave, namreč o tem, kaj je v davčnih oazah zakonito in kaj ne. Pri poslovanju v davčnih oazah namreč sploh ne gre za vprašanje (ne)zakonitosti. Ob poznavanju in razumevanju širšega konteksta gre za umetno ustvarjeno dilemo, na katero je nasedel tudi del slovenskih in tujih medijev. Davčnih oaz in, če smo nekoliko natančnejši, držav, ki podjetjem in posameznikom zagotavljajo praktično popolno lastniško anonimnost, ni mogoče ubraniti niti z golega ekonomskega – pri čemer imamo v mislih celotna gospodarstva in ne bančnega računa posameznika ali podjetja – kaj šele z moralnega vidika.
Ko multinacionalke po svetu iščejo najbolj dobičkonosne kombinacije pripisovanja različnih poslovnih funkcij posameznim podružnicam, na eni strani povzročajo davčno škodo državam izven tega sistema in na drugi strani konkurenci, predvsem novincem na trgu in malim ter srednje velikim podjetjem, ki si vojske davčnih svetovalcev ne morejo privoščiti. Vsi skupaj smo tako večkratno na slabšem. Prvič, ker so državni proračuni prikrajšani za davčne prihodke. To pomeni manj denarja za raziskave in razvoj, za izobraževanje, za zdravstvo, za brezposelne, skratka, za cel spekter storitev, ki jih financiramo vsi davkoplačevalci.
Ko davčna obremenitev multinacionalk pada proti ničli, nas ne sme presenetiti, da začnejo države dodatne davčne vire iskati pri navadnih smrtnikih. Tako bomo še v drugo oškodovani. In tretjič; ker imamo na trgu konkurente, ki so popolnoma neprimerljivo obdavčeni, se lahko gredo nekateri na račun praktično ničnih davkov na dobičke svojevrsten cenovni dumping. Davčne oaze bi zato morale skrbeti tako levico kot desnico. Levico zaradi nižjih proračunskih prilivov, desnico pa zaradi izkrivljanja konkurence. Davčne oaze neizpodbitno koristijo le premožnim, kar je še enkrat več dokaz, kako velik vpliv imajo na politično odločanje.
In pri tem do nezakonitih praks, ki jih omogočata obstoj davčnih oaz in netransparentnost lastništva, sploh še nismo prišli: utaje davkov, pranja s kriminalom zasluženega denarja, prečrpavanja razvojnih sredstev, ki naj bi jih prejele države v razvoju, končajo pa na švicarskih bančnih računih vsakokratnih oblastnikov, ustanavljanja črnih fondov, iz katerih razni siemensi plačujejo provizije posrednikom, da jim priskrbijo ta ali oni javno financirani milijardni posel. Finančna škoda, ki jo povzročajo davčne oaze in netransparentno lastništvo, se meri v številkah s toliko ničlami, da jo je komaj mogoče doumeti. Pri čemer niti ne vemo, kolikšna je posledična socialna škoda.
Seveda bi nam bilo vsem lažje pri duši, če bi panamsko morje naplavilo kakšnega razvpitega bančnika ali politika. Takrat bi, tudi če davkarija nazadnje ne bi odkrila nič nezakonitega, brez težav vpili – lopov! A morebiti je prav padec simpatičnega boksarja z Olimpa neoporečnih tisti, ki bi nam ob panamskih razkritjih moral dati misliti. Če je sistem davčnih oaz dosegel Juršince in človeka, ki vendarle nima bajnega premoženja, kaj vse v davčnih oazah počnejo tisti Slovenci, ki imajo dejansko omembe vredno premoženje in podjetja? Številke o milijardah evrov, ki naj bi neobdavčeno zapuščali Slovenijo, in podjetjih nabiralnikih z neznanim lastništvom v davčnih oazah, ki na sumljive načine kupujejo podjetja v Sloveniji, tako ne zvenijo več kot teorija zarote, ampak kot realnost. Benjamin Franklin se je motil, ko je dejal, da so v življenju gotovi le davki in smrt.
