Kvanta v zvezi z razpočnico je že nekaj generacij staro podtikanje slovenistom, ki pa nima prav nobene osnove. Kdor je v slovenskih slovarjih iskal to besedo, jo je našel samo v Pleteršnikovem Slovensko-nemškem slovarju iz leta 1895, pa še tam le v pomenu »kraško brezno«, torej »mesto, kjer se je zemlja razpočila«. Da je to res, danes ni treba odpreti kopice zaprašenih knjig, le na brezplačnem slovarskem portalu www.fran.si, ki združuje večino slovenskih enojezičnih slovarjev in vse temeljne, je treba v iskalnik vtipkati iskano besedo in počakati sekundo, da se prikažejo zadetki. Besede razpočnica nikdar nihče ni nikomur vsiljeval in nikdar nihče v noben slovar ni zapisal, da pomeni »žemlja«. Temeljno pravilo slovaropiscev je namreč, da se v slovar uvrstijo le besede, ki so se uveljavile v rabi. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika, ki v drugi izdaji prinaša 97.996 slovenskih besed, ne bomo našli prav nobene, ki ni uveljavljena ali ki svoj čas ni bila v veljavi. Druga izdaja poleg vseh besed prve izdaje prinaša novosti zadnjih desetletij, kot so porjavitev, cestniniti, mocarela, picopek in videospot, med temi tudi nekdanje slengizme, kot sta npr. ful in bejba, ob teh pa prav nobene skovanke, ki se ni uveljavila v bolj ali manj splošni jezikovni rabi. Pač pa ima že prva izdaja tega slovarja besedo kompjuter in celo njeno pisno dvojnico computer, zato res ni razumljivo, zakaj se vedno najde kdo, ki hoče avtorjem tega slovarja podtakniti čistunstvo.
Podobno je s pravili izgovora fonema v. Ta se v nevtralnih položajih, kot je npr. pred samoglasnikom, v osrednji Sloveniji že od nekdaj izgovarja kot v (npr. veter), pred istozložnim zvočnikom kot dvoustnični šumni soglasniški w (npr. vreme) in podobno tudi med samoglasnikom in soglasnikom (npr. rovte, avto). To ni novost, ki bi si jo kdo izmislil, temveč dejstvo. Tako pač govorimo, ker je naš jezik že stoletja tak. In dvoustnični soglasnik v besedah tipa vreme (in avto) ni enak samoglasniku u, kot piše Desa Muck, saj bi bili navedeni besedi v tem primeru trizložni.
Desa Muck je torej svojo kolumno zasnovala na neresničnih dejstvih, ki jih ni preverila, čeprav to lahko stori vsak z nekaj kliki po internetu. Škoda, sem si rekel, ko sem prebral njen sestavek, da si prosvetljena pisateljica dovoli tako brco v temo. Zato sem ji napisal prijazno pismo in jo opozoril na neresničnost oz. zmotnost njenih trditev. Pisateljica mi je prijazno odgovorila in priznala svojo napako v zvezi z besedo razpočnica (ne pa tudi v zvezi z izgovorom fonema v) ter ponudila možnost, da se za napako opraviči. V nadaljnjem dopisovanju sva prišla do sklepa, da bi bilo za popravo slabega vtisa, ki ga je neosnovano naredila njena kolumna, najpametneje sestaviti nekakšen zapis najinega pogovora na temo »kaj vse je pisatelj želel vprašati jezikoslovca, pa za to ni imel priložnosti« in to objaviti v Dnevnikovem Objektivu. V pogovoru sva imela namen pojasniti razloge za kvante, predsodke, podtikanja in uvere o pravopisu, pravorečju in slovenistih pa tudi to, v čigavem interesu je prikazovanje izkrivljene podobe slovenistične stroke v javnosti. Pobudo za tak sestavek je gospa Desa Muck 22. marca naslovila na uredništvo Dnevnikovega Objektiva, ki je naslednji teden odgovorilo, da bo o predlogu premislilo. Ker do 4. aprila uredništvo kljub dodatnemu povpraševanju na pobudo ni odgovorilo, se mi je zdelo nujno, da sestavim kratek ugovor na neresnične navedbe, ki so bile objavljene 19. marca, saj bi te navedbe sicer obveljale za resnične, obtožbe pa za upravičene. Po oddaji prve različice tega sestavka mi je gospod Miran Lesjak, glavni urednik Dnevnika, sporočil, da v uredništvu nimajo nikakršnih zadržkov glede objave načrtovanega pogovora med pisateljico in jezikoslovcem in da tako pobudo pozdravljajo. A zapis takega pogovora lahko zori teden ali dva, morda celo več. Ker se bo čas od objave kolumne do načrtovanega pogovora še nekoliko zavlekel, je treba moje današnje pisanje razumeti predvsem kot osnovni demanti, v drugi vrsti pa tudi kot uvod v po mojem mnenju zelo zanimiv pogovor med pisateljico, ki jo v jeziku in jezikoslovju marsikaj moti, in jezikoslovcem, ki bo odgovarjal na njena vprašanja.
Prof. dr. Marko Snoj, izr.
