Komarji: vedno nadloga, vse pogosteje tudi nevarnost

Vseprisotni komarji

Komarji so žuželke iz družine Culicidae, najdemo jih na vseh celinah razen na Antarktiki; sicer so brez komarjev tudi nekateri (redki) otoki, kot na primer Islandija. Samice velike večine vrst imajo posebno oblikovan rilček, s katerim sesajo kri sesalcev, ptičev, plazilcev ali dvoživk. Pikajo samo samice in krvi ne potrebujejo za hrano, ampak da jim dozorijo jajčeca; tako samice kot samci komarjev se prehranjujejo z rastlinskimi sokovi in/ali cvetnim nektarjem. Najstarejše prednike današnjih komarjev so odkrili v do 100 milijonov let starem jantarju – njihovi zadki so polni krvi, torej so že takrat pikali.

Komarji za razvoj jajčec v ličinke in bube potrebujejo vlago. Nekateri odlagajo jajčeca v mirne vode, drugi ob rob in večina v sladke vode; obstajajo vrste, ki se razmnožujejo v slanih močvirjih ali kar v morski vodi. Komarji kot Aedes spp. lahko izkoristijo celo zelo majhne količine vode, od luž in deževnice v kotanjah na steblih dreves do »bazenčka« v podstavku lončka za cvetlice. Ob primernih razmerah se v 5 do 14 dneh razvijejo od jajčeca do letečega komarja. A večina vrst ima še razvojno koristno sposobnost, da v primeru neugodnih okoljskih razmer zadržijo razvoj (diapavza): jajčeca se lahko izsušijo ali zamrznejo, vendar zaradi tega ne odmrejo, ampak se razvijajo naprej, ko postanejo razmere spet primernejše. Zato so komarji med najbolj invazivnimi živalskimi vrstami: mnoge vrste, ki jih sicer pojmujemo kot »tropske«, so v toplih krajih dejavne skozi vse leto, a če se znajdejo na območjih z mrzlimi zimami, jim diapavza omogoča, da vzletijo v času, ko se podnebje ogreje.

Zato tudi bolezni, ki jih komarji prenašajo, niso nujno omejene na tropske kraje. Ena največjih epidemij malarije v 20. stoletju se je pripetila v Sovjetski zvezi v letih 1922 in 1923, okuženih je bilo več kot 10 milijonov ljudi vse do Arktike, najmanj 60.000 jih je umrlo. (3)

Bolezni, ki jih prenašajo komarji

Med okužbami, ki jih prenašajo komarji, je najbolj znana malarija, ki je najhujši morilec našega časa. Malarijo lahko povzroči pet vrst enoceličnih evkariontov iz družine Plasmodium, povzročitelje prenaša 30 do 40 vrst komarjev Anopheles sp. Mikroorganizem se naseljuje v rdeče krvničke okužene žrtve, kjer se periodično razmnožuje ter s tem celice uniči. Simptomi bolezni so napadi vročine, glavoboli, bolečine v mišicah ter sklepih, splošna slabost in bruhanje. Ponavljajoči se napadi malaričnih simptomov postajajo vse hujši ter lahko privedejo tudi do kome in smrti. Po ocenah WHO iz decembra 2015 je bilo leta 2014 na svetu okuženih 215 milijonov ljudi, 438.000 jih je zaradi malarije umrlo, od tega je bilo v podsaharski Afriki 88 odstotkov vseh okužb in 90 odstotkov vseh smrti. Globalno tvega okužbo z malarijo 3,2 milijarde ljudi. (4)

Rumeno mrzlico povzroča virus RNK iz rodu Flavivirus, ki ga najpogosteje prenaša A. aegypti, a tudi mnoge druge vrste komarjev. Danes je letno 200.000 okužb z rumeno mrzlico, od tega 30.000 okuženih umre. (5) Daleč največ primerov je v Južni Ameriki in podsaharski Afriki.

Ob tem velja poudariti, da je današnja smrtnost zaradi malarije in rumene mrzlice bistveno manjša, kot je bila nekoč. Na primer, Francozi so prvi poskušali zgraditi panamski kanal (v letih 1881–1894), a so morali projekt opustiti, ker so delavci množično umirali za malarijo in rumeno mrzlico. Ko so se naloge lotili Američani leta 1904, je William Crawford Gorgas najprej organiziral izsuševanje močvirnatih predelov na trasi prekopa, kar je bistveno zmanjšalo populacijo komarjev in s tem bolezni toliko omejilo, da so prekop sploh lahko dokončali. (6)

Mrzlico denga povzročajo štiri različice Flavivirusa, prenašajo jih predvsem komarji iz družine Aedes, najpogosteje Ae. aegypti. Bolezen je ob prvi okužbi redko smrtno nevarna in preboleli pridobijo imunost proti okužbi z virusom istega tipa, a se poveča verjetnost, da bo potek bolezni ob okužbi z virusom drugega tipa hujši (7); predvsem v primerih, ko se denga razvije v hemoragično obliko, je pogosto smrtna. A v nobenem primeru ni prijetna: v krajih, kjer je pogosta, ji rečejo tudi »mrzlica, ki lomi kosti«.

Čikungunja je virusna bolezen, ki jo prenašajo predvsem komarji Aedes albopictus in Ae. aegypti. Simptomi so podobni dengi, le da so še izrazitejši, predvsem vročina, bolečine v sklepih in glavoboli. (8) Tako kot velja tudi za dengo, zdravila proti čikungunji ni. Bolezen je sicer redko smrtna – v povprečju 1 na 1000 okužb (9) – ampak žal se hitro širi: prvič so jo registrirali leta 1952 v zahodni Afriki, danes se okužbe pojavljajo po vsem svetu, od jugovzhodne Azije do Avstralije, Južne Amerike in ZDA. Leta 2005 je izbruhnila epidemija čikungunje na odročnem francoskem otoku Reunion, registriranih je bilo 266.000 okužb, pri čemer ima otok le 770.000 prebivalcev. Leta 2006 je bilo v Indiji 1,25 milijona okužb. (10)

V zadnjem času je predvsem pozornost medijev pritegnilo obolenje, ki ga povzroča virus zika in ga prenašajo komarji iz družine Aedes. Kot pri rumeni mrzlici in dengi je zika vrsta Flavivirusa, cepiva proti bolezni ni. Simptomi obsegajo blažjo vročino, srbečico, vnete oči, bolečine v sklepih in mišicah, glavobol ter splošno slabo počutje; trajajo od 2 do 7 dni. Dejansko virus zika poznamo že od leta 1947, a v medijih se je pojavil zaradi večjega izbruha v Braziliji. Brazilski zdravniki so trdili, da so med obolelimi zaznali povečanje primerov nevarne avtoimunske bolezni Guillain-Barré in predvsem mikrocefalije: noseče ženske, ki so prebolele ziko, naj bi pogosto rojevale otroke z zmanjšanimi, nerazvitimi možgani. Vzročna zveza med ziko in mikrocefalijo znanstveno še ni potrjena, a predvsem mediji poročajo, kot da je nesporna.

Globalno relativno redka, a zelo neprijetna bolezen, ki jo tudi prenašajo komarji, je limfna filariaza. Povzročijo jo mikroskopski črvi, na primer Wuchereria bancrofti, ki se v človeškem telesu tako namnožijo, da lahko zamašijo limfne žleze. Skrajni simptomi so groteskne nabrekline predvsem nog in genitalij, zato je bolezen znana tudi kot »elefantizem«. Zdravila proti razviti bolezni ne poznamo. Danes je z limfno filariazo okuženih okoli 120 milijonov ljudi, predvsem v podsaharski Afriki. (11 )

In to je le del bolezni, ki jih lahko prenašajo komarji. Poleg opisanih lahko s sesanjem krvi človeka okužijo tudi z več oblikami encefalitisa, virusom Zahodnega Nila (12), boreliozo (13, 14)... Ob tem velja poudariti, da komarji sami po sebi ne vsebujejo opisanih (in drugih) povzročiteljev, ampak jih dobijo s tem, ko pijejo kri okuženih ljudi (ali živali). Njihov organizem je tak, da se povzročitelji prenesejo v jajčeca in s tem postanejo potomci prenašalci. Zato veljajo komarji za živali, ki na svetu povzročijo največ bolezni in smrti.

In potem pride azijski tigrasti komar

Prodor »tropskih« komarjev v Evropo ni novost. V začetku 20. stoletja so Aedes aegypti občasno našli v sredozemskih deželah in celo severno do Bresta in Odese, a te populacije so izginile zaradi pretežno neznanih razlogov. V zadnjem času se komarji Anopheles spp, ki prenašajo malarijo, ponovno pojavljajo na Madeiri in v delih južne Rusije, Azerbajdžanu, Turčiji. (15, 16) A nobenega okoljskega razloga ni, da se ne bi spet vzpostavili v sredozemskih deželah, če bi ga tja zanesli: ta komar sicer preživi le v okoljih z blagimi zimami, a podnebje večine sredozemskih držav je primerno. (17)

V današnjih časih se v Evropo (ter tudi v Ameriko in drugam) hitro širi azijski tigrasti komar Aedes albopictus. Nekateri njegov »uspeh« pripisujejo globalnemu ogrevanju, a neutemeljeno. Komarja smo v Evropo zanesli z mednarodnim transportom, predvsem z izrabljenimi pnevmatikami (v katerih se vedno najde nekaj deževnice). Kot mnogi komarji ima tudi Ae. albopictus sposobnost diapavze: ob neugodnih okoljskih razmerah se razvoj jajčec brez škode zaustavi za več mesecev in nadaljuje, ko so okoliščine primernejše. Njegova poglavitna prednost pred »lokalnimi« evropskimi komarji pa je, da jajčeca odlaga na rob vodnih površin, zato lahko izkoristi tudi zelo majhne količine vode (18), kamor A. atroparvus, A. plumbeus, A. labranchiae in A. sacharovi tipično ne odlagajo jajčec.

Tudi če ne povzroči okužbe, je pik tigrastega komarja bolj boleč, povzroča večje in trajnejše otekline ter pri občutljivih ljudeh hitreje sproži alergične reakcije. Za razliko od »naših« komarjev Ae. albopictus pika tudi čez dan. Od prej naštetih bolezni lahko tigrasti komar prenaša vse razen malarije. Ae. albopictus je že dokazano povzročil primere čikungunje v Italiji (20), čikungunje in denge v Franciji (21), denge na Hrvaškem (22) itd.

Kratka zgodovina boja proti komarjem

Kot danes priznava vsa strokovna literatura, je zatiranje prenašalcev edini zares učinkovit način boja proti boleznim, ki jih komarji prenašajo. In na srečo je to mogoče doseči lokalno, saj so komarji slabi letalci in se na svojih pohodih redko oddaljijo več kot nekaj sto metrov od vode, v kateri so se izlegli.

A do konca 19. stoletja znanstveniki sploh niso vedeli, kako se človek okuži z boleznimi, kot sta malarija in rumena mrzlica. Italijanski zdravnik Francisco Torti je leta 1740 prvi podrobneje opisal malarijo, a je obolenje pripisal »slabemu zraku« (mala aria) v močvirnih predelih Italije. Šele leta 1881 je ameriško-kubanski epidemiolog Carlos Juan Finlay kot prvi postavil tezo, da povzročitelja rumene mrzlice prenašajo komarji; leto pozneje je Finlay kot prenašalce identificiral komarje iz družine Aedes. Nadaljnjih dvajset let je trajalo, da je politika sprejela Finlayjeva priporočila. Od leta 1901 je bil Finlay glavni sanitetni upravnik Kube in pod njegovim vodstvom so začeli sistematično izsuševati močvirja. To je tako dramatično zmanjšalo število obolenj rumene mrzlice na Kubi, da so metodo prevzeli v večini sveta in še po drugi svetovni vojni je izsuševanje močvirij veljalo kot najpogostejša metoda za zatiranje komarjev ter s tem bolezni, ki jih prenašajo.

Seveda izsuševanje močvirij komarjev ne more povsem uničiti (in s tem iztrebiti bolezni, ki jih prenašajo), saj je v deževnih krajih nemogoče trajno izsušiti vse mlake, v katerih se lahko komarji razmnožujejo. V zadnjih desetletjih pa je izsuševanje močvirij sploh postalo okoljsko vedno manj sprejemljivo, saj zagovorniki ohranjanja narave vztrajno lobirajo za zaščito mokrišč.

Poleg tega izsuševanje slabše deluje proti komarjem, ki se lahko razmnožujejo v zelo majhnih količinah vode, npr. Aedes. Zanje predstavljajo idealne razmere naseljena okolja, kjer se vedno najde kaj vode v podstavkih za rože, ostankov deževnice v starih pnevmatikah, odvrženih konzervah ali plastenkah ipd. – in to je za njihovo razmnoževanje dovolj.

Kemične metode

Diklorodifeniltrikloroetan (DDT) so prvič sintetizirali že leta 1874, a njegove izredne insekticidne lastnosti je šele leta 1939 znanstveno opisal švicarski kemik Paul Hermann Müller (za svoje delo je leta 1948 prejel Nobelovo nagrado). Müllerjeve ugotovitve so prišle v javnost še pred največjimi operacijami druge svetovne vojne in DDT je začela najprej množično uporabljati ameriška vojska. Na mnogih tropskih otokih in drugih območjih, ki so prej veljala za izjemno nevarna, so z DDT skoraj v celoti iztrebili komarje in povsem zaustavili okužbe ne le z malarijo, ampak tudi drugimi boleznimi, ki jih komarji prenašajo, med drugim rumeno mrzlico in dengo. Po vojni se je uporaba DDT razširila in okužbe ter smrtnost zaradi bolezni, ki jih prenašajo komarji, so začele po vsem svetu strmo upadati.

Žal je zatiranje komarjev z DDT ustavila politika. Direktor ameriške agencije za zaščito okolja (EPA) William Doyle Ruckelshaus je leta 1972 prepovedal uporabo DDT v ZDA, na osnovi znanstveno povsem neutemeljene obrazložitve, da povzroča raka pri ljudeh. Danes vemo, da je ameriški prepovedi DDT botrovalo predvsem nasilno lobiranje okoljevarstvenih skupin, najbolj WWF (World Wide Fund for Nature), in ne znanstvena dejstva. Pod pritiskom ZDA so DDT prepovedale še mnoge druge države, najprej večina dežel v razvoju, ki so jim grozili z ukinitvijo pomoči. V ZDA in drugih državah, kjer so z uporabo DDT komarje že temeljito iztrebili pred njegovo prepovedjo in so si lahko privoščili drage patentirane insekticide, hujših posledic ni bilo. A v revnih državah predvsem podsaharske Afrike je začela smrtnost zaradi bolezni, ki jih prenašajo komarji, po letu 1972 strmo rasti.

V zadnjih letih so se nekatere revne države le opogumile in kljub žolčnemu nasprotovanju okoljevarstvenikov preklicale nesmiselno prepoved DDT. A ob tem, kar vemo danes, DDT ni ravno idealno sredstvo za zatiranje komarjev: njegovo delovanje je namreč zelo široko, zato uniči tudi mnoge druge, za okolje koristne žuželke. Danes obstajajo tudi drugi, bolj ozko usmerjeni kemični insekticidi, a vsem je skupna relativno kratka doba uporabnosti. Strokovno pravimo, da žuželke na insekticid razvijejo rezistenco – in komarji jo precej hitro – kar pomeni, da nekatere uporabo insekticida preživijo, te se hitro razmnožujejo ter nadomestijo populacijo, ki jo je insekticid zatrl, uničimo jih pa lahko le z večjo koncentracijo istega insekticida. Kar seveda vodi v pogosto menjavanje insekticidov (novi so vedno patentirani ter dragi) in uporabo vse večjih koncentracij.

Kemične metode so sicer bistveno zmanjšale število obolenj, ki jih prenašajo komarji, in so marsikje po svetu še vedno izjemno uporabne, a očitno imajo svoje meje.

Obsevani komarji

Prvi poskusi zatiranja škodljivih žuželk z vnosom steriliziranih samcev v okolje so že stari. Metodo sta prva preizkusila Raymond Bushland in Edward Knipling za zatiranje muh iz roda Cochliomyia, ki odlagajo jajčeca v meso živine, zato so njihove ličinke povzročale veliko škodo živinorejcem. Bushland in Knipling sta sterilne samce dobila tako, da sta živali obsevala z X-žarki. Leta 1954 so metodo uspešno preizkusili na otoku Curaçao in povsem iztrebili Cochliomyio. Pristop so uspešno preizkusili še na muhah cece v Zanzibarju, Anastrepha ludens (mehiška sadna mušica) v severni Mehiki, Ceratitis capitate (sredozemska sadna mušica) v Čilu, Peruju in Mehiki…

Vendar so z metodo radiacijske sterilizacije težave. Število obsevanih samcev, ki jih lahko naredimo v laboratorijih, je neizogibno precej manjše kot število samcev v naravi, zato jih je treba vedno znova spuščati, kar pomeni, da je pristop zelo drag. Poleg tega je samce težko ravno prav obsevati, da so sterilni, a ne poškodovani in s tem manj konkurenčni naravnim; zdi se, da je pri nekaterih žuželkah že sama sterilnost dovolj za zmanjšano tekmovalnost obsevanih samcev, čeprav drugih poškodb nimajo. In pristop temelji na predpostavki, da se bo samica parila samo z enim samcem (pa čeprav je ta sterilen) in potem izlegla jajčeca – to npr. za muhe Cochliomyia velja, za mnoge druge žuželke pa ne. Kakorkoli že, z metodo radiacijsko steriliziranih samcev (SIT) nikoli niso dosegli resnega uspeha proti komarjem.

Nad komarje z genetiko

Britansko podjetje Oxytec je uspešno razvilo komarje, ki nosijo umetno vstavljen gen, ki ličinko ubije, preden se razvije v komarja. Delovanje gena je mogoče utišati z majhnimi količinami antibiotika tetraciklin, ki ga v laboratorijski vzgoji komarjev dodajo njihovi hrani. Odrasle komarje potem ločijo in spustijo samo samce, iz jajčec, ki jih ti oplodijo, se razvijejo samo ličinke, ki kmalu umrejo. Čeprav metoda ločevanja samic od samcev ni absolutno zanesljiva (v povprečju na 5000 samcev »uide« ena samica), nenamerno izpuščene samice ne morejo povzročiti škode: beljakovina, ki nastaja zaradi z gensko tehnologijo vstavljenega gena, se namreč ne pojavlja v slini komarjev, od koder bi se lahko prenesla v človeško telo.

Oxytecova metoda je učinkovitejša (in cenejša) od radiacijske sterilizacije že zato, ker komarjev v fazi priprave ne obsevajo s potencialno smrtonosnim sevanjem ali izpostavljajo drugim nevarnostim, zato je proizvodnja takih samcev uspešnejša. Poleg tega gensko spremenjeni samci oplodijo samice, zato jajčeca nosijo za komarje smrtonosno lastnost, tudi če se samica naknadno pari še s kakšnim naravnim samcem.

Oxytecov pristop so že uspešno preizkusili na Kajmanskih otokih (23), v Maleziji (24), Panami (25) in Braziliji. Trenutno še vedno potekajo žolčne razprave, ali naj oblasti ZDA dopustijo sprostitev Oxytecovih gensko spremenjenih komarjev na Floridi, da bi tam zatrli Aedes aegypti, ki prenaša dengo. Sproščanju gensko spremenjenih komarjev nasprotujejo predvsem poklicne okoljevarstvene skupine in njihovim idejam naklonjeni politiki, kljub temu da je Uprava za hrano in zdravila ZDA (Food and Drug Administration) že objavila oceno, da bi bil poskus povsem varen. (26)

Kot v primeru zatiranja komarjev z radiacijsko steriliziranimi samci je tudi pri Oxytecovem patentiranem (27) pristopu treba sproščanje gensko spremenjenih komarjev redno ponavljati.

Kako se nevarnih komarjev znebiti enkrat za vselej

Recimo, da bi znali z metodami genske manipulacije komarja spremeniti tako, da bi se iz jajčec, ki bi jih taki gensko spremenjeni samci oplodili, izleglo več samcev kot samic. Preprost obrestno-obrestni izračun z negativno obrestno mero nam pokaže, da bi že ena sprostitev takih gensko spremenjenih samcev povzročila izumrtje vrste. To ni znanstvena fantastika, to je z današnjim znanjem dejansko mogoče.

Genski kompleks, ki povzroči nesorazmerje med samci in samicami, so najprej odkrili pri vinski mušici (Drosophila melanogaster), kjer se je pojavil brez človeškega posredovanja. (28) Tehnologije, ki povzročijo spolno nesorazmerje pri komarjih, so že dolgo znane. (29, 30, 31) Uspešno so bili že tudi izvedeni laboratorijski poskusi. (32, 33, 34) Glede na dejstvo, da ta pristop znanstveniki preučujejo že vsaj 50 let, bi najbrž lahko v največ letu ali dveh metodo dodelali do stopnje, ko bi bilo spuščanje takih komarjev (vsaj z znanstvenega vidika) povsem varno.

In zakaj se potem tega ne lotimo? Predvsem zaradi nasprotovanja okoljevarstvenikov, ki so skozi naklonjene politike v zadnjih desetletjih v mnogih razvitih deželah uzakonili praktično prepoved kakršnekoli uporabe gensko spremenjenih organizmov (GSO), ker so zanje ideološko nesprejemljivi. V ugovorih proti uporabi gensko spremenjenih komarjev navajajo predvsem »možnost nepredvidenih posledic«, čeprav se v dosedanji dvajsetletni zgodovini uporabe GSO ni zgodilo nič škodljivega za ljudi, živali ali okolje. Za skrajne okoljevarstvenike je tudi povsem nedopustno, da bi ljudje namerno iztrebili katerokoli naravno vrsto, pa čeprav komarje, ki prenašajo nevarne bolezni. Žal jim politiki, ki računajo na glasove okoljevarstveno zavednih (in zavedenih) volilcev, vedno znova pritrjujejo.

A morda vdor in širjenje tigrastega komarja v razvite dežele vendarle obeta, da se bomo spametovali. Nasedanje namišljenim grožnjam novih tehnologij, ki jih razširjajo poklicni okoljevarstveniki, nam ne povzroči očitne škode, če zavračanje takih tehnologij ubija predvsem revne daleč od naših krajev. A ko so bolezni, kot so malarija, rumena mrzlica, denga, čikungunja, elefantizem itn., na našem pragu, nas bo morda resničnost le bolj zaskrbela kot »načelo previdnosti«.

Opombe:

1. European Centre for Disease Prevention and Control, Mosquitoes

2. Eurosurveillance, Volume 17, Issue 47, 22 November 2012, MALARIA IN GREECE, 1975 TO 2010

3. MALARIA EPIDEMICS DETECTION AND CONTROL FORECASTING AND PREVENTION, J.A. Najera, R.L. Koumetsov and C. Delacollette, WHOh4ALl98.1084

4. WHO Media Center Malaria Fact sheet Updated January 2016

5. WHO Media Center Yellow fever Fact sheet N°100
Updated March 2014

6. Harvard University Library, CONTAGION – Historical Views of Diseases and Epidemics, Tropical Diseases and the Construction of the Panama Canal, 1904–1914

7. Nature Education Scitable: Host Response to the Dengue Virus

8. CDC Chikungunya Virus

9. WHO Media Center Chikungunya Fact sheet N°327 Updated May 2015

10. Increased Mortality Rate Associated with Chikungunya Epidemic, Ahmedabad, India. Dileep Mavalankar, Priya Shastri, Tathagata Bandyopadhyay, Jeram Parmar, and Karaikurichi V. Ramani. Emerging Infectious Diseases, Volume 14, Number 3—March 2008

11. CDC Parasites - Lymphatic Filariasis, FAQ

12. Mosquito-Borne Diseases

13. Kosik-Bogacka D., Kuźna-Grygiel W, Jaborowska M.: Ticks and mosquitoes as vectors of Borrelia burgdorferi s. l. in the forested areas of Szczecin. Folia Biol (Krakow). 2007;55(3-4):143-6.

14. CDC Lyme Disease Transmission

15. Mosquitoes of the genus Anopheles in countries of the WHO European Region having faced a recent resurgence of malaria. WHO Regional research project, 2003–2007.

16. The malaria mosquitoes (Diptera, Culicidae, Anopheles) of the Amudarya River valley. By: Gordeev, M.I.; Goryacheva, I.I.; Shaikevich, Ye. V.; et al. Meditsinskaya Parazitologiya i Parazitarnye Bolezni Volume: 1 Pages: 25-30 Published: January-March 2006

17. European Centre for Disease Prevention and Control, Mosquitoes, Aedes aegypti

18. European Centre for Disease Prevention and Control, Mosquitoes, Aedes albopictus

19. The global distribution of the arbovirus vectors Aedes aegypti and Ae. albopictus. Moritz UG Kraemer et al, eLife 2015;4:e08347

20. Paolo Bonilauri et al: Chikungunya Virus in Aedes albopictus, Italy. Emerg Infect Dis. 2008 May; 14(5): 852–854. doi: 10.3201/eid1405.071144

21. Gould EA, Gallian P, De Lamballerie X, Charrel RN: First cases of autochthonous dengue fever and chikungunya fever in France: from bad dream to reality! Clin Microbiol Infect. 2010 Dec;16(12):1702-4. doi: 10.1111/j.1469-0691.2010.03386.x.

22. Gjenero-Margan et al: Autochthonous dengue fever in Croatia, August-September 2010. Euro Surveill. 2011 Mar 3;16(9). pii: 19805.

23. Harris, A.F., McKemey, A.R., Nimmo, D., Curtis, Z., Black, I., Morgan, S.A., Oviedo, M.N., Lacroix, R., Naish, N., Morrison, N.I., et al. (2012). Successful suppression of a field mosquito population by sustained release of engineered male mosquitos. Nat Biotechnol 30, 828-830.

24. Renaud Lacroix, Andrew R. McKemey, Norzahira Raduan,, Lim Kwee Wee, Wong Hong Ming, Teoh Guat Ney, Siti Rahidah A.A., Sawaluddin Salman, Selvi Subramaniam, Oreenaiza Nordin, Norhaida Hanum A.T., Rosemary S. Lees, Chandru Angamuthu, Suria Marlina Mansor, Neil Naish, Sarah Scaife, Pam Gray, Geneviève Labbé, Camilla Beech, Shahnaz Murad, Derric Nimmo, Luke Alphey,, Vasan S. Seshadri,, Lee Han Lim, Nazni Wasi A. (2012). Open Field Release of Genetically Engineered Sterile Male Aedes aegypti in Malaysia. PLoS One.

25. Gorman et al. 2015. Short-term suppression of Aedes aegypti using genetic control does not facilitate Aedes albopictus. Pest Management Science.

26. FDA Says Test of Genetically Modified Mosquitoes Is Safe. NBCNews, Mar. 11, 2016

27. Expression systems for insect pest control WO 2005012534 A1

28. The selfish Segregation Distorter gene complex of Drosophila melanogaster. Larracuente AM, Presgraves DC. Genetics. 2012 Sep;192(1):33-53. doi: 10.1534/genetics.112.141390.

29. Transgenic mosquitoes and malaria transmission. George K. Christophides, Cellular Microbiology (2005) 7(3), 325–333 doi:10.1111/j.1462-5822.2005.00495.x

30. Genetic Mapping a Meiotic Driver That Causes Sex Ratio Distortion in the Mosquito Aedes aegypti. DONGYOUNG SHIN, AKIO MORI, AND DAVID W. SEVERSON, Journal of Heredity February 3, 2012; doi:10.1093/jhered/esr134

31. Sex Ratio Distortion Caused by Meiotic Drive in a Mosquito, Culex pipiens L. Theresa Luine Sweeny and A. Ralph Barr, Genetics. 1978 Mar; 88(3): 427–446.

32. Cage trials using an endogenous meiotic drive gene in the mosquito Aedes aegypti to promote population replacement. Cha SJ1, Mori A, Chadee DD, Severson DW. Am J Trop Med Hyg. 2006 Jan;74(1):62-8.

33. Marshall JM, Taylor CE (2009) Malaria Control with Transgenic Mosquitoes. PLoS Med 6(2): e1000020. doi:10.1371/journal.pmed.1000020

34. Mechanisms of sex determination and transmission ratio distortion in Aedes aegypti. Kim Phuc Hoang et al, Parasit Vectors. 2016; 9: 49. doi: 10.