Največji konflikti: Vojne pridejo zlahka, mir veliko težje

Nemirni Bližnji vzhod

Največ konfliktov se dogaja na Bližnjem vzhodu. Vsaj delno njihove korenine segajo skoraj sto let v preteklost, ko so velike sile ob koncu prve svetovne vojne zarisale svoja interesna območja. Z obljubami Francije in Velike Britanije, da bo na območju mandatne Palestine vzpostavljena arabska država, sta ti veliki sili pridobili pomoč Arabcev v spopadu z Otomanskim cesarstvom. Toda dobrih trideset let po dani obljubi so se z ustanovitvijo države Izrael Arabci počutili izigrane in začela se je prva arabsko-izraelska vojna, v kateri so Judje z vojaško premočjo, etničnim čiščenjem ozemlja in zločini nad arabskim prebivalstvom vzpostavili zametke skoraj sedem desetletij trajajočega konflikta. Ta po letu 1967, ko je Izraelu uspelo zasesti Zahodni breg, Gazo in Sinaj, ni več presegel območja med Sredozemskim morjem in reko Jordan.

Za precej večje geopolitične tektonske premike je po terorističnih napadih 11. septembra poskrbela druga zalivska vojna, ko so ZDA z napadom na Sadama Huseina hotele razširiti svoje območje vpliva na Bližnjem vzhodu in mu prenesti Jeffersonovo demokracijo. A v regiji, ki je bila za vse velike sile zanimiva zaradi tamkajšnjih energetskih nahajališč, se račun ameriških neokonservativcev ni izšel. Po hitri vojaški zmagi zahodne koalicije je Irak po razgradnji političnega in varnostnega aparata potonil v sektaško nasilje.

Za širše območje Bližnjega vzhoda, kjer so velike sile desetletja stavile na avtokrate in s tem ohranjale relativni status quo v regiji, je poseg v Iraku pomenil popolno spremembo geopolitičnih razmerij moči. Generiral se je šiitsko-sunitski spor, Al Kaida in z njo povezane islamistične skupine so se še dodatno razbohotile, okrepili pa so se tudi glasovi za korenite politične spremembe v številnih arabskih državah. Iskra arabske pomladi je v Tuniziji sprožila drugi val nestabilnosti v regiji.

Po hitrem padcu režimov v Tuniziji in Libiji, z manjšim zamikom pa tudi v Jemnu, so štiri od petih arabskih držav, v katerih so državljani zahtevali več političnih pravic, potonile v državljanske konflikte. Libiji se po nedavnem dogovoru o oblikovanju vlade narodne enotnosti ponuja prvo upanje za več stabilnosti, Jemen na podoben razplet še čaka. Mirovni pogovori med Savdsko Arabijo in šiitskimi uporniki se bodo začeli v prvi polovici aprila. V Egiptu in Bahrajnu se zaenkrat zaman čaka na odpiranje političnega prostora. Po kratkotrajnem obdobju politične pluralizacije je vojska z državnim udarom ponovno prevzela popolno prevlado v Egiptu, v Bahrajnu pa vladajoča dinastija Kalifov tudi zaradi vojaške pomoči Savdske Arabije ne razmišlja o širjenju političnih pravic za šiitsko manjšino. Prav zavračanje obsežnih političnih sprememb je Sirijo na presečišču geopolitičnih interesov v regiji pred več kot petimi leti od sprva skromnih protirežimskih demonstracij pripeljalo do najbolj krvave državljanske vojne v zadnjih desetletjih. Ta se je z odmikanjem politične rešitve in vpletenostjo vse več tujih sil zgolj še poglabljala.

Sirska državljanska vojna in neuspešna stabilizacija Iraka sta v življenje priklicali Islamsko državo, ki je s svojimi upravnimi strukturami in obvladovanjem ozemlja že spominjala na paradržavo. Terorizma se ni lotevala zgolj nad sirskim in iraškim prebivalstvom, temveč ga je na podoben način kot poprej Al Kaida z radikaliziranimi celicami v Evropi in v drugih državah Bližnjega vzhoda izvažala daleč onstran svojih meja.

Vojna proti talibanom okrepila talibane

V Aziji štirinajst let po ameriški intervenciji glavni krizni žarišči ostajata Afganistan in Pakistan. Čeprav je ameriška administracija za obnovo Afganistana in tamkajšnje družbe namenila že več kot 100 milijard dolarjev, prvotni ameriški cilji, da bi Afganistan postal vzorčna demokratična država, ostajajo nedoseženi. Po napadih 11. septembra je z intervencijo v Afganistanu ZDA sicer uspelo strmoglaviti talibanski režim, a je trajalo kar deset let, da jim je v pakistanskem Bilalu uspelo izslediti in ubiti njihovega največjega sovražnika Osamo bin Ladna. Prisotnost Natove koalicije na ruskem dvorišču je vrsto let vznemirjala tako Kremelj kot Iran, vendar Afganistan kljub temu v nasprotju s Sirijo ni postal prizorišče nadomestnih (proxy) vojn med velikimi igralci. Američani so se z Natovo koalicijo potopili v dolgotrajno vojno s talibani, ki so odložitev orožja vedno znova pogojevali z ameriškim umikom izpod Hindukuša. Z vse večjo prisotnostjo tujih sil v Afganistanu so se krepili napadi talibanov na obeh straneh Durandove črte (kolonialno zarisane meje med Afganistanom in Pakistanom), še posebej na paštunskih območjih. Štirinajst let po invaziji na Afganistan, ko se je pozornost zahodnih sil, zlasti Američanov, preusmerila na Irak, so talibani še vedno močan nasprotnik vse manjše zahodne koalicije v državi. Od leta 2013 ne nadzorujejo več zgolj velikih delov ozemlja na jugu, vse uspešnejši so tudi na severu in v osrednjem delu Afganistana. Pod njihovim nadzorom je že najmanj 70 od 400 okrožij.

Čeprav Kitajsko zaradi gospodarske rasti močno zanimajo bogata nahajališča železove rude, litija, zlata, bakra, urana in kobalta v Afganistanu, je Peking pod Hindukuš vstopal zgolj z obljubami velikih rudarskih poslov. Povsem drugačna slika se kaže na drugem koncu celine, kjer je Kitajska na svojem dvorišču ustvarjala nova ozemeljska dejstva. Sredi Južnokitajskega morja je med Vietnamom in Borneom nasula sedem umetnih otokov, jih razglasila za svoje ozemlje in se znašla v hudem diplomatskem sporu z ZDA, ki so v kitajski ozemeljski ekspanziji videle omejevanje proste plovbe po eni najbolj prometnih gospodarskih poti na svetu. Otoki Spratley (oziroma Nanša, kot jim pravijo Kitajci) so bili zgolj še en pokazatelj premika geopolitičnega težišča proti Aziji ter vse bolj samozavestnega nastopa Kitajske na mednarodnem parketu.

Če je bila ozemeljska ekspanzija Pekinga v Južnokitajskem morju povezana predvsem z možnostjo razglasitve izključne ekonomske cone na območjih, kjer naj bi se pod morsko gladino nahajale obsežne zaloge zemeljskega plina, je na severovzhodnem koncu azijske celine Kitajska s politiko zadrževanja delovala drugače. Najdlje trajajoči hladnovojni konflikt na Korejskem polotoku je – tako kot vsa leta doslej – poskušala zadržati pred stopnjevanjem do vrelišča. Ta politika velja tudi potem, ko je Peking pred nedavnim v varnostnem svetu Združenih narodov pristal na ostre gospodarske sankcije proti Severni Koreji zaradi že četrtega jedrskega poskusa Kim Jong Una, s katerim naj bi okoli desetim do šestnajstim jedrskim konicam v vojaški arzenal dodal še vodikovo bombo. Kitajski ni v interesu, da bi v skorajda rednih presledkih pojavljajoča se vojna retorika Pjongjanga in posledično tudi Seula prerasla v resen oborožen spopad ali pa bi prišlo do implozije Severne Koreje. Poleg begunskega vala, ki bi zajel Kitajsko iz Severne Koreje, bi namreč v obeh primerih nasilna združitev južnega in severnega dela Korejskega polotoka verjetno pomenila utrjevanje ameriške prisotnosti na skrajnem azijskem vzhodu.

Pokoli v Nigeriji

V Afriki najbolj krvav konflikt divja v Nigeriji. Spopadi med vladnimi silami in islamistično milico Boko Haram so že prestopili nigerijske meje in se prelili na območje sosednjih držav ob Čadskem jezeru. V šestih letih je milica, ki mori zaradi verskih vzgibov in nasprotovanja neenakomernemu razvoju Nigerije, začela napadati civilne cilje v Kamerunu, Nigru in Čadu. Napetosti v Nigeriji sicer segajo v začetek 20. stoletja, ko je takratni sokotski kalifat prešel pod britanski nadzor. Vse od takrat v delu muslimanske populacije vlada odpor do zahodne civilizacije. Vedno znova je prihajalo do verskih napetosti in množičnih pokolov. Islamski klerik Mohamed Yusuf, idejni oče Boko Harama, je na severu Nigerije že leta 2002 ustanovil versko šolo, kamor je svoje otroke na izobraževanje pošiljalo večinoma revno prebivalstvo. A šola je bila namenjena tudi radikalizaciji mladine za delovanje skupine, katere cilj je bila ustanovitev islamske države. Od leta 2009 je z napadi na vasi, množičnimi ugrabitvami žensk in deklic ter samomorilskimi bombaši sejala teror po vsej državi in ga razširila tudi na bližnje sosede. Ubili naj bi že več kot 17.000 ljudi, napadi pa so se še okrepili leta 2014. Države okoli Čadskega jezera se poskušajo proti devettisočglavi milici boriti s skupnimi silami. Čeprav jim uspe Boko Haram vedno znova pregnati v gozdove, se njeni borci vračajo in napadajo nove tarče.

Z islamskimi uporniki se v zahodni Afriki že dobra štiri leta sooča nekdanja francoska kolonija Mali. Ko so čez sahelsko območje ob poglabljanju konflikta v Libiji začele prihajati večje količine orožja, so se Tuaregi uprli malijskim oblastem, zaradi česar je vojska nekaj mesecev pozneje v državnem prevratu odstavila predsednika, kar je sprožilo državljansko vojno. Islamistične skupine so ta čas izkoristile za osvojitev severnega dela Malija, kjer so razglasili šeriatsko pravo in vladali dobro leto dni. Po francoski vojaški misiji, s katero je Pariz priskočil na pomoč centralnim oblastem v Bamaku, sedaj za varnost v državi skrbi 12.000 modrih čelad Združenih narodov (Minusma). Toda islamisti še naprej izvajajo napade v državi in ustrahujejo prebivalstvo. Nazadnje so lanskega novembra udarili v prestolnici. Od zajetih 170 talcev so jih dvajset ubili.

Državljanska vojna se nadaljuje tudi v Južnem Sudanu, najmlajši državi na svetu, kjer je izbruhnila kmalu po razglasitvi neodvisnosti pred tremi leti. Boj za oblast med različnimi frakcijami osvobodilnega boja je razmere pripeljal do vrelišča, ko je predsednik Salva Kir podpredsednika Rieka Macharja obtožil načrtovanja državnega udara. Politične napetosti so se prelile v začarani krog ubojev na obeh straneh, ki so Južni Sudan razdelile po etničnih ločnicah. Ker se nasprotnima taboroma ne pridružuje nobena od 24 oboroženih skupin, obstaja nevarnost poglabljanja konflikta, zaradi katerega je moralo v minulih dveh letih domove zapustiti 2,4 milijona ljudi, dvesto tisoč Južnih Sudancev pa živi pod neposredno zaščito modrih čelad. Izvajanje mirovnega dogovora iz lanskega avgusta poteka počasi. Razmere so še toliko bolj napete, ker ob velikih, doslej varnih območjih za kmetijsko pridelavo ljudem grozi pomanjkanje hrane. Zaradi spopadov je dvomljivo, ali jim bo v regijah Zahodne Ekvatorije in Zahodnega Bahr Gazala, žitnicah Južnega Sudana, uspelo posejati in pridelati letošnjo letino.

Brbotanje v ukrajinskem loncu

Na evropskem pragu se nadaljuje nestabilnost v Ukrajini. Kljub doseženemu dogovoru iz Minska na posameznih odsekih frontne črte v Doneškem bazenu še naprej prihaja do kršitev premirja. Zahod obe strani v konfliktu poziva, naj z mejne črte umakneta težko orožje. Prav tako si želijo do poletja izvesti volitve v predelih pod nadzorom ruskih upornikov, vendar oblasti v Minsku ta del političnih zavez dogovora iz Minska zaenkrat zavračajo in kot razlog navajajo slabe varnostne razmere. Zapleta pa se tudi na ukrajinskem političnem parketu. Prozahodna koalicija je v parlamentu izgubila večino, predsednik evropske komisije pa je uradnemu Kijevu dal jasno vedeti, da Ukrajina ne bo postala članica EU in Nata še vsaj naslednjih 20 do 25 let. Prav upanje na hitro pridružitev osemindvajseterici je leta 2013 na glavni kijevski trg pognalo množice Ukrajincev, ki so se zoperstavile režimu takratnega predsednika Viktorja Janukoviča, nenaklonjenega članstvu države v EU. Strmoglavljenje predsednika je vodilo v rusko posredovanje v Ukrajini, kar je bilo po posredovanju v gruzijski separatistični republiki Južni Osetiji leta 2008 drugo vojaško ukrepanje Rusije zunaj njenih meja. Za zaščito ruskih interesov je v svojem interesnem območju, kamor je hotel odločneje vstopiti tudi Zahod, anektirala ukrajinski polotok Krim in na pretežno rusko dominantnem vzhodu države z orožjem in vojsko podprla tamkajšnje separatiste.

Najdaljši državljanski vojni v Južni Ameriki, več kot pol stoletja trajajočemu konfliktu med kolumbijsko vlado in uporniško skupino Farc, se nakazujejo doslej najboljše možnosti za končanje. Od lanskega novembra poskušata vladna in uporniška delegacija vnovič doreči mirovni dogovor na pogajanjih na Kubi. Čeprav so zgrešili zastavljeni cilj doseči mirovni dogovor do konca letošnjega marca, se pogovori nadaljujejo. Že v preteklih pogajanjih so dosegli dogovor o agrarni reformi in enakomernejšem razvoju podeželja, odprti ostajata le še dve vprašanji. Najpomembnejše je vprašanje demobilizacije Farcovih borcev. Okoli 7000 upornikov naj bi še štele njihove enote. Te naj bi skupaj z njihovimi družinskimi člani demobilizirali na dogovorjenih območjih pod nadzorom Farca. Šestdeset takih območij bi si želeli v uporniški skupini, a je vlada pripravljena pristati na največ deset. Nejasno ostaja, ali bo po demobilizaciji Farc smel obdržati orožje v posebnih skladiščih ali pa se mu bo moral povsem odpovedati. Prav tako morajo še doreči, ali bo o končnem sporazumu na referendumu odločalo ljudstvo. Pogajanja bi znala trajati še nekaj mesecev, v vmesnem času pa naj bi veljalo krhko enostransko premirje Farca, v zameno za katerega je kolumbijska vlada prenehala z zračnimi napadi na položaje upornikov. Od leta 1964, kolikor traja konflikt, je umrlo 220.000 ljudi, pet milijonov Kolumbijcev je bilo zaradi spopadov razseljenih.