Devetindvajsetletnega Ljubljančana je februarja lani na Viču, ko se je odpravil do svojega parkiranega avtomobila, pričakal hladen tuš. Avtomobila ni bilo. Izkazalo se je, da mu ga niso odpeljali nepridipravi, temveč mestni redarji, ki so ga naložili na pajka. Šokiran nad utemeljitvijo, da je parkiral na pločniku, čeprav gre za zasebno zemljišče, kjer parkirajo številni stanovalci, o pločniku pa ni ne duha ne sluha, je v začetku letošnjega leta uspel šele z zahtevo za sodno varstvo na ljubljanskem okrajnem sodišču. Sodnica je morala redarjem v obrazložitvi sodbe pojasniti, kaj je pločnik in kaj ni.
V brazdah videli liniji pločnika
Ljubljančan, ki želi ostati neimenovan, je parkiral ob uvozu za garaže pri stanovanjskih blokih v Ulici Iga Grudna, kjer je navadno parkiranih do pet avtomobilov domačinov. Na njegovo smolo ima asfaltna površina prav tam, kjer je parkiral, dve brazdi v širini kakšnega metra in pol. Gre za brazdi, kakršne ostanejo ob rezanju in ponovnem asfaltiranju dela površine – bodisi zaradi vzdrževanja ali pa polaganja cevi ali drugih vodov. Toda ti dve brazdi v asfaltu, ki jih je v slehernem naselju malo morje, je mestni redar očitno dojel kot liniji, ki označujeta pločnik.
Da je dobil avto nazaj, je moral Ljubljančan, ki za minimalno plačo dela kot varnostnik, plačati 115 evrov, naložili pa so mu še kazen 80 evrov, ki bi jo lahko odplačal s »polovičko«.
S pomočjo prijatelja iz pravniških vrst se je najprej pritožil na mestno redarstvo, vendar je bil neuspešen. »Res je, da pločnik od cestišča ni ločen z dvignjenim robnikom, vendar pa je po oceni prekrškovnega organa površina z vzdolžnim robnikom jasno ločena od cestišča in izpolnjuje zakonski opis pločnika,« so ga odpravili na redarstvu.
Odločba odpravljena kot nepravilna in nezakonita
Dokazovanje svojega prav je nadaljeval na ljubljanskem okrajnem sodišču, kjer je opozoril, da je parkiral na zasebnem zemljišču, in priložil tudi zemljiškoknjižni izpisek, iz katerega je razvidno, da gre za funkcionalno zemljišče stanovanjskega bloka. »Poleg tega je tudi nesmiselna argumentacija, da naj bi na tem delu potekal pločnik. V konkretnem primeru bi to pomenilo, da bi pešci, ki bi hodili po tem pločniku in želeli nadaljevati pot, morali preskakovati betonsko ograjo, ki je ob vozišču v garažno hišo. Torej na tem mestu nedvomno ni pločnika,« je sodišču tudi s fotografijami opisal dejansko stanje.
Ljubljanska sodnica Nadija Kardelj se je strinjala, da niti fotografija niti argumentacija redarstva ne ustrezata trditvi, da je Ljubljančan parkiral na pločniku, saj o tem ne priča nobena prometna signalizacija. »Vzdolžni robniki, ki tudi nivojsko ločijo pločnik od vozišča, se končajo približno 15 metrov pred dovozom do garaž in se nato znova nadaljujejo približno 50 metrov naprej, ko se vzporedno s stanovanjskim blokom znova začne pločnik. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da na mestu, kjer je bilo parkirano vozilo, evidentno ni bilo pločnika oziroma da te površine ni mogoče šteti za pločnik,« je bila jasna sodnica in dodala, da prav tako ne gre niti za območje za pešce niti za stezo za pešce. Zato je odločbo redarstva ocenila kot nepravilno in nezakonito.
Želel samo dokazati svoj prav
Na sodišču so nam potrdili, da se redarstvo na sodbo ni pritožilo, tako da je ta že postala pravnomočna. Ljubljančanu ni treba plačati 80 evrov kazni, sodne stroške bo kril proračun, naš sogovornik pa bo na redarstvo tudi naslovil zahtevo za povračilo 115 evrov, ki jih je moral plačati, da je dobil avtomobil nazaj.
»Vseeno mi je bilo, tudi če bi moral plačati polno kazen. Želel sem samo dokazati svoj prav in sem bil pripravljen peljati zadevo do vrhovnega sodišča, če bi bilo treba. Ne bom se pustil kaznovati za nekaj, česar nisem storil,« nam je po srečnem razpletu povedal Ljubljančan, ki pravi, da mu nikoli ni težko priznati napake in plačati kazni, če je nekaj res storil narobe. Zato ga je pri vsem skupaj najbolj razjezilo vodstvo redarstva, ki ni želelo priznati svoje napake: »Poslal sem pritožbo in pričakoval, da bodo pritožbi ugodili. Saj se vsakemu lahko zgodi, da stori napako, tudi redarju. Odgovor, ki sem ga prejel, pa je bil neprimeren, iz mene so se delali norca in pritožba je bila zavrnjena. Takoj sem skočil v zrak in se odločil za tožbo, saj se ne mislim prepuščati tej njihovi praksi zastraševanja,« pravi naš sogovornik, ki je prepričan, da marsikdo raje tiho plača polovično kazen, čeprav mu je ne bi bilo treba.
