Marko Prezelj, plezalec: Brez odkrivanja in negotovosti ni alpinizma

Alpinističnih vzponov ni mogoče izmeriti, objektivna primerjava ni mogoča, zato na to gledam s higienske razdalje. Opazoval sem, kako postaja zlati cepin čedalje bolj komercialen, kako so alpinisti začeli »prodajati« prirejene zgodbice o svojih vzponih in kako je to kot bumerang udarilo na razvoj alpinizma. Lani sem na podelitvi predlagal, da bi prireditev selili po svetu, po območjih, kjer je alpinizem doma, in da bi zlati cepin podelili le za življenjsko delo. Vendar so organizatorji ujeti v svoj koncept, glavni smoter je promocija alpinizma na območju Mont Blanca. Zato se čutiš v službi teh interesov in ne moreš biti vzhičen, ko ti povedo, da si prejemnik zlatega cepina.

Zame je temelj način, kako se lotiš vzpona, ne toliko, katero goro in smer izbereš. Brez odkrivanja, negotovosti in izpostavljanja zame ni alpinizma. Ne podcenjujem sicer tistih, ki vse preštudirajo na internetu in vedo za vsak oprimek, še preden se lotijo smeri, vendar zame to ni več alpinizem.

Ni se lahko namenoma izpostaviti negotovosti, vendar to označujejo za norost ljudje, ki niso nikoli izkusili veselja, ko ti nekaj uspe, ko obvladaš svoje dvome in strahove ter spoznaš moč svoje volje.

Mislim, da tisti v osemdesetih letih, Silvo Karo, Janez Jeglič, Franček Knez, Slavc Svetičič… Takrat so bili slovenski alpinisti najboljši na svetu in tega se šele zdaj začenjamo zavedati.

Vendar na osemtisočakih nikoli ne bo dobro plezalo veliko ljudi. Tistemu, ki je izkusil dovolj alpinizma in se zaveda, da je pomemben način, se niti ni treba preizkušati le na osemtisočakih. Tak primer je Luka Lindič. Z znanjem, ki so ga razvile generacije pred njim, z ogromno nabranimi izkušnjami in resnim pristopom lahko hitri alpski slog premakne še za stopnico višje.

Časi niso najboljši, zaradi interneta in družbenih medijev moraš biti ves čas prisoten in se težko osredotočiš. V hribih pa ni goljufanja, pred drugimi še lahko malo nastopaš, ko pa si sredi izkušnje, tako daleč, da ostane le vprašanje, ali boš preplezal ali ne, blefiranja ni več. Mislim, da bo tako ostalo tudi v prihodnosti.

Da, v okviru Slovenske mladinske alpinistične reprezentance. To ime mi ni všeč, ker naj bi šlo za neko elito, a gre le za to, da se mladi do 27. leta starosti spravijo skupaj, najdejo ideje in jih uresničijo. Kot mentor jih pri tem malo provociram, povezujem in jim pomagam uresničiti zamisli.

V zadnjem času je zame to merilo močnejše od cilja vzpona. Pomembno je, da se soplezalci dobro razumejo, tako lahko drug iz drugega potegnejo najboljše.

Nasprotujem temu, da bi bila zgodba pomembnejša od samega plezalskega dosežka, še preden si sploh začel plezati. To je harakiri, saj na koncu pritisk performansa ubije sam performans. To, da se alpinist »postavi v areno«, ne gre povsem skupaj z osnovno filozofijo alpinizma – da se soočaš s samim seboj in z naravo. Čim vključiš publiko, ostane narave in tebe zelo malo in se je težko spoprijemati z negotovostjo.

Za bolj »romantične« alpiniste je postalo naporno. Zaradi vpliva družbenih medijev bi moral nenehno skrbeti za svojo javno podobo, alpinist pa preprosto ni usposobljen za upravljanje tega aparata. Moral bi plezati, objavljati, biti sam svoj piarovec, skrbeti, da bo to opazno v poplavi vseh informacij – na koncu pa sponzor upravičeno pričakuje še čedalje več odmevnih podvigov.

To drži, čevlji na primer so skoraj pol lažji kot pred petnajstimi leti, vgrajene imajo tudi grelnike, vendar je to dvorezno. Podobno kot pri dodatnem kisiku gre bolj za tehnološko podporo, v hribih pa je še vedno najpomembnejša glava. Če se preveč zanašaš na opremo, ta pa odpove, se tvoje telo ne bo takoj odzvalo in boš v velikih težavah.

Bolj kot da bi se ga bal, imam do njega odpor. Naučen sem bil, da padec, tudi na plezališču, pomeni verjetnost velike poškodbe ali celo smrti. Zato nimam veliko padcev, vendar se s tem ne hvalim.

Seveda ne. Alpinist Kelly Cordes mi je »očital«, da brez padcev ne morem priti do svoje skrajne meje. Mogoče je to blizu resnice, vendar je zame način plezanja svetinja – osnova je prosto plezanje, seveda z vmesnim nameščanjem varovanja, ko ne morem več prosto, pa je to kot padec brez padca. Potem pač uporabim tehnične pripomočke. Tako sem se že velikokrat spravil do meje svojih zmogljivosti.

Pred petnajstimi, dvajsetimi leti sem bil fizično najmočnejši, vendar pa imam zdaj racionalnejšo glavo, ostrejšo razsodnost, da porabljam čim manj moči in bolje »berem« goro od daleč in od blizu. Lahko si supermočan, a če zgrešiš smer, ti moč ne pomaga.

Najraje plezam na pogled, navdušuje me odkrivanje prehodov, čar negotovosti, ko mi uspe narediti dober, zahteven gib.

Da, bolj ko obvladaš ravnotežje svojega telesa, bolje plezaš. Pri mešanem plezanju, z lednimi orodji v skali, so mi mikavni prav detajli, ko lahko že z manjšim premikom telesa najdeš pravo rešitev in postane povsem udobno. Potem lahko narediš naslednji gib, ki mora biti prav tako dober, sicer je lahko vsak naslednji le še slabši in težji.