Šest let kasneje sta skupaj z drugimi raziskovalci osuplo ugotovila, da sta pravzaprav napovedala Trumpov vzpon. Vse dotlej običajne razlage za priljubljenost tega kandidata so se namreč izkazale za prekratke: vprašanje, kako je mogoče, da lahko toliko tako različnih ljudi zastopa tako ekstremna politična stališča do manjšin, je terjalo povsem nove premisleke. Mimogrede: ena od javnomnenjskih raziskav je na primer pokazala, da 75 odstotkov republikancev podpira izgon muslimanov iz ZDA, 20 odstotkov njegovih volilcev pa obžaluje, da je Lincoln osvobodil sužnje…
Jasno je postalo, da je Trump, ki tako izvrstno uteleša avtoritarni slog vladanja – ameriška zagovornica človekovih pravic Amanda Taub ga je v besedilu The rise of American authoritarianism strnila v geslo »simple, powerful, punitive« (preprosto, močno, kaznovalno) – pravzaprav družbeni simptom in da se je zato treba ukvarjati s tistim, kar ga poganja, sicer bo Trump, kot je opozorila, »eden od mnogih trumpov v ameriški politiki«...
Raziskave uglednih ameriških družboslovcev so zanimive tudi za naše loge. Ko gre za Janeza Janšo, denimo prepogosto pozabimo, da je tudi on svojevrsten družbeni simptom in da je zato posvečanje njegovemu »liku in delu« prekratko za razumevanje političnega trenutka, v katerem živimo. Na mesto vodje ga namreč v veliko večji meri postavlja tisto, kar družbeno generira potrebo po njem, kot njegova zmedena, vse pogosteje z dejstvi in razumnostjo sprta politika. Odzivi na njegove provokacije – abotno zmerjanje novinark na twitterju je ena od njih – ga kot liderja seveda le utrjujejo. Tako kot Trump tudi Janša s svojim slogom in političnimi temami nagovarja volilce z avtoritarno strukturo osebnosti, ki uživajo v vodjevi nesramnosti, neomajnosti in moči. Če jim hoče (za)vladati, mora nenehno spodbujati ogroženost – občutek, da se maje svet, v bližini pa ni nikogar, ki bi znal poiskati krivce za razpad sistemov in svet spraviti nazaj v ustaljene tirnice. Natančno to počne Janša.
Čeprav se je v Sloveniji za stalno ustavilo le nekaj sto budno nadziranih nesrečnikov in je Slovenija kljub vsemu med teroristično manj ogroženimi državami, se ne utrudi ponavljati, kako nevarno je živeti v Sloveniji in kako slabo nas izvoljena vlada varuje. Namesto da bi konstruktivno naslavljal in reševal probleme, od Kölna do Paname, rožlja s paradržavno vojsko, seje nemir in na hrbtih nesrečnikov razpihuje sovraštvo. Ne ustavi se niti pred politizacijo tako občutljive teme, kot je namestitev otrok v rejništvo. V luči povedanega je tudi jasno, zakaj so njegovi privrženci na nedavnem protestnem shodu V obrambo Slovenije Ljudmilo Novak izžvižgali prav tedaj, ko je govorila o potrebi po več demokratičnosti.
Če česa k avtoritarnosti nagnjeni volilec ne potrebuje, je to demokratičnost. Namesto njega namreč razmišlja – in moralno sodi – njegov vodja. Zato mu ni treba imeti slabe vesti, ko gre njegov politični rešitelj čez rob dostojnega in etično sprejemljivega. Ko je Trump lani v Alabami svoje podpornike spodbudil, naj dobro opravijo s črnim protestnikom, so ga ti navdušeno podprli. Vodja mora biti jasen, premočrten, odločen in pripravljen na vse. In ker ni treba misliti, ni pomembno, kaj so liderji v preteklosti delali in govorili. Dimitrij Rupel, človek, ki je Slovenijo uvrstil med države, ki so s podpisom vilenske izjave podprle napad na Irak, in jo s tem varnostno dolgoročno ogrozil, je na omenjenem shodu desnice stal v prvih vrstah. Ni bilo videti, da bi kogar koli to vznemirjalo…
Tako kot ameriške razumnike bi moral tudi nas najbolj skrbeti humus, v katerem cveti avtoritarnost. Da cveti, ni dvoma. Dr. Srečo Dragoš je pred dnevi na Valu 202 opozoril, da delež ljudi, ki izjavljajo, da ne zaupajo v demokracijo in da je rešitev močni voditelj, alarmantno narašča. Tovrstnim trditvam pritrjuje že več kot 55 odstotkov vprašanih. Ob tem je zanimivo, da raziskovalci premike v smeri avtoritarnosti zaznavajo že od leta 2009, ko na te spremembe še niso mogle vplivati gospodarska kriza in obsežne migracije, in da je zdaj neprimerno slabše, kot je bilo v zgodnjih 90. letih.
Kaj bi veljalo torej storiti, da se nekega jutra ne zbudimo v mori že videnega? Dragoš dopušča tudi optimistični scenarij. Poskrbeti bi morali, da družbena neenakost ne narašča ali da celo upada, pravi. Tako bi zmanjšali potencialno konfliktnost, povečali zaupanje ljudi v sistem in aktivirali solidarnostne potenciale. Tako bi najučinkoviteje posušili humus za razcvet avtoritarnih voditeljev, ki ne morejo (od)rešiti niti sebe, kaj šele sveta.
