Ne vem, kje sem bila, saj na obvestilu o pošiljki ni zapisane ure, kdaj so jo skušali dostaviti. Le datum je zapisan in da lahko pošiljko prevzamem od naslednjega dne, ko sem obvestilo v nabiralniku tudi našla. A žal spet prepozno, da bi se še isti dan odpravila na svojo pošto. Spet sem bila namreč v službi in potem še nesramno brezskrbno proslavljala svoj rojstni dan v krogu družine nekaj ulic pred domom.

Tako sem se lahko na svojo pošto z listkom v rokah odpravila šele naslednje jutro – dva dni po prispetju telegrama. A rož in čestitke spet nisem dobila. Preusmerili so me namreč na pošto v Murgle. A so Murgle daleč, zato sem se odločila, da naj mi raje informacije o vsebini telegrama, kot je bilo zapisano na obvestilu, preberejo po telefonu. Trajalo je sedem minut, da so našli telegram in rože in me vprašali, ali jih pridem iskat ali mi jih raje ponovno dostavijo.

Lepo, sem se razveselila in izbrala dostavo. A se je spet zapletlo, saj delajo le do 19. ure. Ob 19. uri bom seveda zagotovo doma, sem obljubila. A mi je uslužbenka pojasnila, da to ni tako preprosto in moram biti doma zaradi njihove organizacije vsaj dve uri prej. Nič ni pomagalo, da sem ji pojasnila, da sem pač v službi in potrebujem nekaj časa tudi za pot domov...

Zatem me je prešinila odlična zamisel. Predlagala sem ji, naj mi rože dostavijo kar v službo, kar jim bo še bliže. Pa me je nestrpno zavrnila, da ne gre tako, saj ne smejo spreminjati naslova dostave. Tako ne bi mogli vedeti, da je bil telegram res dostavljen pravi osebi, je vztrajala. Čeprav sem ji pojasnila, da imam pri sebi osebni dokument s fotografijo, je možnost klavrno splavala po vodi, uslužbenka pa mi je očitala celo, da jo že lovim za besede.

Pa sem hotela priti le do rož, ne da bi pri tem trpela moja služba. Zato sem v zadnjem poskusu predlagala, da čakam tisti dve uri doma naslednje jutro pred službo. In dobila odgovor, da je treba čakati vsaj do 11. ali 12. ure, na koncu pa je poštna uslužbenka vendarle milostno pristala na le dve uri. In to za telegram, ki je prispel pred štirimi dnevi. Lepo, res lepo od pošte, da so mi šli tako na roke, upam, da bodo toliko »poštne milosti« preživele rože.

Kaj za vraga pa bi se zgodilo, če ne bi šlo le za čestitko za rojstni dan in bi bilo v telegramu denimo kakšno nujno sporočilo? Kdo bi vedel, meni pa telegramov raje več ne pošiljajte. Sem predolgo v službi!