S prsti desne noge 84-letna Angela Medved spretno zgrabi rjavo tubo, z levo nogo odvije pokrovček in na ploščo na tleh iztisne ravno prav velik kupček barve. Nato prime čopič in obe barvi premeša, da dobi svetlo rjavo, kakršno si je zamislila. Potem na platnu, kjer že nastaja nežen motiv iz narave, nariše brezhibno ravno črto. »Sliko moram še popraviti. Veste, vidim že malo slabo,« se nasmehne.

Pri šestih pisala z nogo

Gospa Angela že od rojstva ne čuti rok. Vendar se s tem ni nikoli preveč obremenjevala. Pri šestih letih se je naučila pisati z nogo, nato so prišla na vrsto še druga vsakdanja opravila. »Vse, kar drugi počnejo z rokami, jaz delam z nogami: pletem, šivam, kvačkam, pišem, rišem. Če ima človek voljo, ni nič težko. Tudi počešem se, le kuham ne več,« pravi umetnica iz okolice Maribora, ki se že dve desetletji ukvarja s slikarstvom.

V Ljubljani trenutno pripravlja samostojno razstavo. Likovnih delavnic, ki jih že petnajst let zapored pripravlja Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja, se zelo rada udeleži, čeprav ni članica zveze paraplegikov. Vseh petnajst let v Novo mesto prihaja tudi Miran Jernejšek iz Slovenske Bistrice, ki pa roke še lahko uporablja. Ponesrečil se je leta 1978 in pri 24 letih postal paraplegik. Sprva se je posvečal športu in skupaj s predsednikom dolenjskega društva Jožetom Okornom na vseh pomembnejših tekmovanjih po Evropi pobiral medalje, v zrelih letih pa se je začel ukvarjati z umetnostjo, najprej z rezbarstvom, nato pa še v slikarstvom. »Ne slikam ravno vsak dan, po ena slika na teden pa že nastane,« pravi Jernejšek in doda, da ga kmalu čaka sezona ribolova.

Želijo pritegniti še kakšnega člana

Delavnice se je udeležilo približno dvajset slikarjev paraplegikov z vseh koncev Slovenije. »Želimo spodbuditi še kakšnega našega člana, ki bi se morda našel v tej 'branži'. Mnogi paraplegiki, ki so danes tudi likovniki, se namreč prej niso ukvarjali s to dejavnostjo, s pomočjo mentorjev pa jim je uspelo in nekateri med njimi so priznani celo na mednarodni ravni.« Predstaviti se želijo tudi širši javnosti. Tako so jih obiskali šolarji, ki so lahko sami preizkusili, koliko truda je treba vložiti v, na primer, slikanje z usti.

Prav to že dvanajst let počne Dragica Sušanj iz Ilirske Bistrice, ki ji je prometna nesreča leta 1994 življenje obrnila na glavo in jo pri 28 letih prikovala na invalidski voziček. »Takrat se moraš nekako začeti prebijati naprej. Prijatelji so me zvabili v slikanje. Sem v dobri družbi, ki mi daje še dodatno motivacijo. Slikanje mi pomeni vse. Je močna motivacija, da zjutraj vstanem in začnem delati.« Včlanjena je v svetovno združenje slikarjev invalidov, ki rišejo z usti in nogami, je tudi njihova štipendistka, kar jo zavezuje, da na združenje vsako leto pošlje določeno število slik.

Noč ima svojo moč, tudi v umetnosti

Na splošno je bilo vzdušje na delavnici sproščeno, zabavno, tako pa je bilo tudi na dvorišču pred stavbo društva, kjer je na eni strani potekal pravi košarkarski dvoboj na vozičkih, malo vstran pa še »spopad« v namiznem tenisu. V senci nasproti vhoda je bilo še eno slikarsko stojalo z že vidnimi obrisi znamenite piranske cerkve, ob njem miza in vrč s približno dvajsetimi različnimi čopiči. Ob steno je bilo naslonjenih nekaj realističnih mojstrovin izpod »ust« priznanega primorskega slikarja Vojka Gašperuta.

Svojo slikarsko žilico je prebudil že kmalu po usodni poškodbi, ko si je pri osemnajstih letih pri skoku v vodo poškodoval hrbtenico in postal tetraplegik. Za sabo ima 45 let umetniškega ustvarjanja, več kot 120 samostojnih in več kot 450 skupinskih razstav. »V nekem trenutku sem si rekel: slikati je treba, čim več. In sem poskušal slikati vsak dan oziroma, če sem bolj natančen, vsako noč,« pravi. »Noč ima svojo moč, utrudi te, izmuči, a je hkrati nekaj neverjetnega, kako se ponoči vse drugače čuti, dela, povsem si sproščen, vse ti nekako gre.« Kako pa kaj prodaja slik, ga povprašamo. »Sam sicer kar nekaj prodam, ker slikam realizem in to imajo ljudje radi. Za barve in čopiče imam. Da bi od tega prav dobro živel, tako kot nekoč, tega pa ni več. In tudi ne verjamem, da kdaj še bo.