V Rdečem križu Slovenije (RKS) po odstopu Nataše Pirc Musar iščejo novega predsednika. Tudi ta se bo moral spopasti z nesoglasji, sumi korupcije in vse težjimi razmerami na terenu. Čakajo pa ga tudi še vedno nerazčiščeni sumi pri gradnji hotela Arija na Debelem rtiču in posledice te zelo slabo vodene naložbe. Vprašanje brez odgovora je, ali bo za to kdo odgovarjal.
Odstopi, politika, lobiji
Nataša Pirc Musar je ob odstopu dala jasno vedeti, da z Renato Brunskole kot generalno sekretarko ne more razvijati organizacije. Manj znano pa je, da sta za njo odstopili še dve članici glavnega odbora RKS: predstavnica notranjske regije Lučka Kenk in predstavnica ljubljanske regije Anita Carusso, ki je opozorila, da RKS že dolgo ni bil tako zmanipuliran in razklan ter da ga obvladujejo lobiji in interesne skupine. »Ljudje v RKS razmišljamo humanitarno in se na stiske ljudi odzivamo humanitarno. Politiki pa ne razmišljajo tako, ne razumejo te energije v humanitarni organizaciji. Naša generalna sekretarka izhaja iz političnih krogov in tako tudi razmišlja,« je bila ostra.
Rdeči križ zdaj začasno kot zakonita zastopnica vodi upokojena odvetnica Irena Nečemer. Pod njenim vodstvom je 18. marca stekel uradni postopek iskanja novega predsednika, ki ga lahko predlagajo predsednik, podpredsedniki, generalni sekretar in območna združenja. Doslej ni prispela še nobena kandidatura. Novega predsednika čaka težko delo; od njega bo v veliki meri odvisna usoda Rdečega križa, ki ga v najslabšem primeru čaka finančni polom.
Hotel Arija: polom desetletja
Vir največjih težav je ambiciozna 8,5 milijona vredna naložba v hotel Arija na Debelem rtiču, v katerem naj bi letovali zdravstveno in socialno ogroženi otroci in odrasli. Pogodba z Vegradom, ki jo je RKS podpisal leta 2008, ko sta ga vodila nekdanji minister za zdravje Borut Miklavčič in generalni sekretar Janez Pezelj, se je izkazala za polom desetletja – vsaj kar zadeva izvedbo. V RKS so namreč računali na 3,54 milijona evrov javnih sredstev, ki naj bi jih pridobili s pomočjo razpisov za evropska sredstva, a so zaradi slabega vodenja investicije dobili precej manj. Ker so po ugotovitvah revizorjev – ki jim RKS še vedno oporeka – zgradili hotel s premalo ležišči, so dobili od države slabega pol milijona evrov manj, kot so pričakovali, še 250.000 evrov evropskih sredstev pa so morali vrniti. Ker je bila slabo vodena vsa finančna konstrukcija, so izgubili še pol milijona evrov. RKS je tako ostal brez 1,2 milijona evrov.
Gradnjo so sicer spremljale tudi težave, na katere RKS ni mogel vplivati. V stečaj je šel glavni izvajalec Vegrad in nato še GPG, ki je skrbel za notranjo opremo. Hotel so zgradili tako malomarno, da napake – kar 341 so jih našteli – pri RKS še vedno odpravljajo, in sicer z 10 odstotki zadržanih sredstev za poplačilo izvajalcem. Vegrad je med drugim pozabil zgraditi klančino za invalide, vgraditi hidroizolacijski material pod bazen in namestiti ograje, ki ne bi zarjavele že po nekaj mesecih uporabe, zgroženo pripoveduje Nečemrova, ki še vedno išče izginulo dokumentacijo. Do danes ni soglasja vpletenih, zakaj RKS ni unovčil bančne garancije, preden je šel Vegrad v stečaj.
Krivca pa nikjer
Po zakonu bi moral Vegrad dati dve bančni garanciji, eno za dobro izvedbo del in drugo za odpravo morebitnih napak. Alojz Unetič, ki je kot pooblaščenec RKS nadzoroval gradnjo, je za Pop TV zatrdil, da je bil RKS tisti, ki je bančno garancijo »pozabil v predalu«, ne on. Irena Nečemer na podlagi dostopne dokumentacije pravi drugače. V pogodbi sta bili po njenih besedah predvideni obe bančni garanciji, toda garancija za dobro izvedbo del bi bila unovčljiva le, če bi bila gradnja pravočasno končana in če bi bila dana garancija za odpravo napak. Toda »Vegrad te garancije ni dal, konec gradnje je zamujal, gradbeni dnevniki pa so izginili«. Je kdo kriv za to? Irena Nečemer s prst kaže na Alojza Unetiča: »Iz pogodbe je jasno razvidno, kdo je bil odgovoren za vso komunikacijo med RKS in izvajalcem del ter kdo bi moral z Vegradom podpisati o sklepu del, pa ni.«
RKS je Alojza Unetiča ovadil policiji; ko je tožilstvo zavrglo ovadbo, pa so sami nadaljevali pregon, a pred nedavnim je bil – tako Nečemrova – razrešen vsake krivde. Pri Pezlju se kriminalisti sploh niso oglasili, tudi Miklavčič v miru uživa svoj pokoj, čeprav v reviziji gospodarskega ministrstva jasno piše, da »nadzor in investitor nista ustrezno in pravočasno ukrepala, da bi tako preprečila napake med gradnjo.«
Najhujši udarec bi za RKS pomenil neugoden razplet tožb podizvajalcev, ki vztrajajo, da bi jim delo po stečajih izvajalcev moral plačati Rdeči križ; skupaj zahtevajo okoli 2,5 milijona evrov. Lani so večino tožb dobili, zdaj čakajo na revizijo vrhovnega sodišča. Irena Nečemer »srčno upa«, da bo ta za RKS ugodna. V nasprotnem primeru jim grozi finančni polom.
