Ah, saj res, Grčija. Ne prva na schengenskem protibegunskem braniku, temveč prezadolžena in z zategovanjem pasu onstran zadnje luknje izmučena Grčija. Minulo soboto na Wikileaksu objavljeni prisluhi nedavnega konferenčnega pogovora med visokimi uradniki sklada Thomsenom, vodjo skladove misije za Grčijo Delio Velculescu (svoj čas vodjo misije za Slovenijo in Ciper) in Ivo Petrovo s sedeža IMF (do lani vodjo misije za Grčijo) so marsikoga po dolgem času spomnili nanjo. Na dejstvo, da grška kriza niti približno še ni mimo, nasprotno, da se z verjetnostjo, ki meji na gotovost, utegne v naslednjih mesecih vrniti na glavno evropsko prizorišče. Nekako tako kot bo skupina Coldplay letos, na žalost, spet na največjem odru festivala v Glastonburyju.
No, veličasten povratek Grčije na naslovnice je, kot je mogoče razbrati iz omenjenih prisluhov, najverjetnejši konec junija, kakšen dan, dva ali tri po glastonburyjskem nastopu skupine Coldplay. Kar je golo naključje, za katero je kriv datum britanskega referenduma o izstopu – ali ne – iz Evropske unije. Malo pa bodo k temu prispevali tudi prva obletnica lanskega »dogovora« in roki, ki se bodo iztekli. Drugače rečeno, Grčija že četrtič postaja plačilno nesposobna in bo konec prvega letošnjega polletja znova potrebovala sveža posojila. Pri katerih IMF očitno ne misli več sodelovati, če evropska komisija, evroskupina in predvsem nemški dvojec Wolfgang Schäuble in Angela Merkel ne bodo pripravljeni odpisati vračila dela glavnice.
To je IMF, potrjuje v svoji posebni ponedeljkovi kolumni za Spiegel nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis, resda hotel doseči že lani, a se je potem uklonil nemškemu pritisku. Prav o tem, kar Thomsen in njegovi kolegi omenjajo v prisluhih, piše Varufakis, sem se z direktorjem IMF za Evropo februarja lani pogovarjal v Parizu. »Najmanj 54 milijard evrov grškega dolga iz prvega reševalnega svežnja, mi je dejal, je treba nemudoma odpisati v zameno za resne reforme. To sem z veseljem slišal in bil sem pripravljen razpravljati o tem, kaj misli z resnimi reformami. Toda formalno do te razprave nikoli ni prišlo, ker je nemški finančni minister z vetom onemogočil vse pogovore o tem.«
Za kulisami bo Grčija na dnevnem redu že konec naslednjega tedna, ko bodo v Washingtonu med rednim spomladanskim srečanjem IMF in Svetovne banke navzoči bolj ali manj vsi »pristojni«. Če drži prepis prisluhov na Wikileaksu, IMF očitno zmanjkuje potrpljenja, saj Thomsen proti koncu izrazi začudenje, kako da se Nemcem tudi glede na begunce še ni posvetilo: »V bistvu smo pred tem, da vprašamo: 'Poglejte, gospa Merkel, soočeni ste z dilemo, kaj je dražje – ali iti naprej brez IMF, ko vas bo bundestag vprašal, zakaj IMF ni zraven, ali se odločiti za delni odpis dolgov, za katerega mislimo, da ga Grčija potrebuje in s katerim mi ostanemo zraven.' Drži? Za to v resnici gre.«
Thomsenova opazka z nemškim parlamentom je tako zlobna kot tudi stvarna, kajti bundestag je v nemško udeležbo pri novih kreditih Grčiji lani privolil z izrecno zavezo, da mora biti zraven tudi IMF. Zakaj se IMF s svojim nezadovoljstvom osredotoča na Berlin, pa med drugim pove tudi incident ob koncu nedavne tiskovne konference Jeroena Dijsselbloema, šefa evroskupine, ki je navrgel, da bodo grški dolgovi kmalu na dnevnem redu evrskih finančnih ministrov. Mikrofoni so bili »po naključju« še vključeni, ko je gospodarski komisar Pierre Moscovici kolegu pripomnil, da je s tem sprožil veliko razpravo, Dijsselbloem pa je odvrnil, da je ta tako in tako potrebna: »To sem storil namenoma.«
Nizozemčeve besede razkrivajo, da je lani z nemškimi ultimati dosežena enotnost EU krepko skrhana. Seveda, položaj Berlina je zaradi begunske krize občutno manj trden kot lani, ECB pa z Mariom Draghijem navzlic protestom nemških ordoliberalcev vztraja pri svoji politiki količinskega sproščanja. Vprašanje, kdo je prisluškoval in nato prisluhe spravil še do Wikileaksa (ne nujno ista »oseba«), je zato, kot vselej v takšnih primerih, prav tako zanimivo. Takojšnje pismo grškega premierja Aleksisa Ciprasa direktorici IMF Christine Lagarde ter njen hitri in prav tako javni odgovor dopuščata možnost, da bi to lahko bile tako Atene kot IMF. Cipras je iz prisluhov namreč precej presenetljivo razbral, da hoče IMF odnos do Grčije zaostriti, Lagardova pa mu je odgovorila, da IMF ni le za delni odpis dolgov, pač pa tudi za znižanje določenih ciljev (recimo zahtevanega primarnega proračunskega presežka), in da ne »komunicira z leaksi«. A morda še verjetnejši je »zainteresirani tretji«, recimo Američani, ki bi jim lahko šlo nenehno oslabljeno južno krilo Nata že precej na živce.
Kakor koli, Varufakis napoveduje, da bo IMF Grčijo julija spet porinil skorajda čez rob prepada, vendar tokrat ne zato, da bi zvil roko Atenam, ampak Berlinu. Kar bi bilo videti skoraj kot razplet trikotnika iz klasične tragedije, če si kot talca Lagardove predstavljate Ciprasa, katerega usodo ima v rokah Merklova.
