Zgodba Paymana Qasimiana je drugačna od zgodb drugih beguncev, ki v Ljubljani čakajo, ali jim bo slovenska vlada dala pozitiven odgovor na prošnjo za azil.
Štiridesetletni Iranec je že drugič begunec. Prvič je bil pred približno dvajsetimi leti. Bežal je zaradi vere, Payman je namreč bahajec. Številni pripadniki bahajske vere so zbežali iz Irana, kjer so jih sistematično diskriminirali. Od islamske revolucije naprej so po podatkih Amnesty Internationala v Iranu usmrtili več kot 200 pripadnikov bahajske vere. Payman Qasimian je najprej prebegnil v Pakistan, kjer se je obrnil na pisarno Združenih narodov. Približno dve leti je trajalo, da so mu našli varno državo, ZDA. Za njim je prišla vsa družina, živeli so v Kaliforniji. Končal je študij poslovnih ved, progam MBA, in se zaposlil v telekomunikacijskem podjetju Time Warner.
Devet mesecev v iranskem zaporu
Po skoraj dveh desetletjih ga je nazaj v Iran vodilo srce. Prek interneta je spoznal dekle. Odpravil se je v Teheran, da bi poglobil zvezo in se morda skupaj z njo vrnil v ZDA. Nato se je začela nočna mora. Že na letališču so ga zaprli. Obtožili so ga, da je ameriški vohun, povezovali so ga tudi z Izraelom (glavno bahajsko svetišče Bab je v Haifi). »Spraševali so me, kako sem prišel do dovoljenja za bivanje v ZDA, kakšne informacije hočem dobiti v Iranu. Strgali so moje ameriške dokumente. Rekli so mi, da me bodo zadržali, dokler ne ugotovijo, ali sem vohun,« je dejal v ameriški angleščini. V zaporu je bil devet mesecev, v tem času se je dekle poročila z drugim. »Prestrašila se je, da bo imela težave, ki bi jih res lahko imela. Ni se več oglasila.« Ko so ga spustili, je bil brez denarja in dokumentov. Postal je brezdomec, v Iranu ni imel več socialne mreže.
Čez čas so mu vrnili iranski potni list, a ga obenem izgnali iz države. Šel je v Turčijo, kjer se ni počutil varnega, denarja, potrebnega za to, da bi od ZDA dobil osebne dokumente, pa ni imel. S tem ima težave tudi zdaj, kajti Ameriki mora dokazati, kje je bil tri leta. Ko se je vrnil v Iran, je imel le 30-dnevni vizum. Ker je bil zaprt, je prekoračil ta čas, zato je verjetno zdaj sumljiv Američanom. Morda mu bodo pri tem pomagali starši, ki načrtujejo, da ga bodo še ta mesec obiskali v Sloveniji.
Iz Turčije je šel po poti drugih beguncev, s čolnom do Grčije in po balkanski poti do meje med Slovenijo in Avstrijo, kjer se je njegova pot ustavila – ker je napačne narodnosti. Irancev namreč Avstrija takrat ni več sprejemala. Odpeljali so ga v Postojno, v zaprti oddelek centra za tujce. Mesec in pol je spet živel zaporniško življenje. Spremljale so ga kamere, ni imel dostopa do spleta in telefona, območja centra ni smel zapuščati. Ko je pridobil nekatere dokumente, kot je dejal, so ga premestili v Kotnikovo ulico.
Najraje ima brstični ohrovt
Zdaj se uči slovenskega jezika, sodeluje pri raznih aktivnostih, spoznava drugo kulturo – in tudi hrano. Kaj mu je najbolj všeč? »Brstični ohrovt,« je odgovoril po slovensko. Ko je govoril o družbi, v katero se povezuje, se je v globok glas naselila mehkoba. »Slovenija mi je všeč zaradi ljudi. So izjemno prijazni, z vsemi se tako hitro spoprijateljim. V ZDA ni bilo tako, čeprav v Kaliforniji živi milijon Irancev. Svoj prostor sem našel v Socialnem centru Rog, kamor prihajam vsak dan. Sploh ne vem, kam bi lahko šel, če ne bi mogel v Rog. Tega prostora in teh ljudi ne bom nikoli pozabil.«
»Tu se ne počutim kot tujec. Ko se v Ljubljano vračam iz Postojne ali z Vrhnike, kjer kot prostovoljec prevajam iz farsija v angleščino, si rečem: Oh ja, zdaj grem domov,« je široko razširil ustnice in se glasno zasmejal, kot bi hotel še nekaj povedati. Nekaj neopisljivo radostnega je bilo v tem smehu. In je povedal še nekaj: »Spoznal sem dekle, ime ji je Anja.« Ja, to so bile besede zaljubljenega. V Iranu mu ni bilo dovoljeno ljubiti. Mu bo v Sloveniji?
