Toliko hmelja, kolikor ga pridelamo na sončni strani Alp, seveda ne moremo porabiti niti teoretično, razen če bi ga poleg začimbe in konzervansa za pivo uporabljali še za kaj drugega. Denimo za hrano, v obliki zelenjave. Hmelj namreč ne uspeva le gojen, na prostranih poljih, ampak v naravi raste tudi kot divja vzpenjalka. Divji hmelj raste po sončnih, vlažnih legah, na bregovih rek in ob robovih gozdov. Pri nas je razširjen po vsej deželi, kjer je dovolj vlage. Hmelj je zelo tesen sorodnik konoplje, rastline s čudovitimi zdravilnimi lastnostmi. In tudi te si delita. Ampak posvetimo se raje uporabi hmelja v kulinariki, ki pa za seboj nujno potegne še zdravilne lastnosti.
Poganjki odlični v solati
Ravno v času, ko uspevajo že tolikokrat omenjeni divji šparglji, bljušč in okusni mladi poganjki lobodike, namreč ob potokih in rekah najdemo poganjke divjega hmelja, ki so našteti trojici po obliki precej podobni. Tako od zgodnje pomladi do maja nabiramo mlade poganjke, ki so sprva vijolični, zatem vijolično zeleni in zatem bolj ali manj temno zeleni. Odtrgamo jih (podobno kot pri divjih špargljih) na mestu, kjer se še lahko odlomijo. Ker takšni poganjki, ki vsebujejo tudi trikrat več vitamina C kot limone, ob tem pa še številne druge vitamine in minerale, v spodnjem delu kmalu postanejo trši in vlaknati, jih porabimo takoj po nabiranju. Uporabimo jih seveda enako kot druge podobne (in tri prej naštete) zeli.
Odlični so surovi v solati, denimo skupaj s čemažem, lahko pa jih tudi podušimo ali popražimo ter z njimi pripravimo omlete, rižote, narastke, testenine in kopico drugih jedi. Uporaba poganjkov divjega hmelja je pri nas nekoliko manj znana, kar je glede na to, da si jih lahko brezplačno naberemo v naravi in z njimi pripravimo vrhunsko, okusno in zdravo pojedino, pravzaprav zelo čudno. Drugače je pri naših zahodnih sosedih, razvpitih mojstrih kulinarike. Zlasti v severni polovici Italije se v tem času stojnice na tržnicah ponekod šibijo od mladih poganjkov hmelja, ki jim pravijo bruscandoli. Ena največjih beneških domačih specialitet je denimo prav omleta iz jajc, pora, hmeljnih poganjkov in parmezana, ki jo spečejo na oljčnem olju. Pod imenom »frittata con i bruscandoli« vam jo v tem času postrežejo kot glavno jed. Ampak tudi v naših hmeljarskih krajih poznajo stare recepte iz hmeljnih vršičkov za slano pito, omleto, vršičke v listnatem testu, zabeljene z maslom in drobtinami ali s solatnim prelivom, nasekljane pa zamesijo celo v testo za kruh. Zanimiva ideja je tudi, da okoli 20 centimetrov dolge hmeljne poganjke na hitro skuhamo v sopari, nato pa jih zabelimo z oljem ali prelijemo s katero koli omako za testenine in jemo kakor špagete.
Hmeljna pita
Potrebujemo 80 dag hmeljevih vršičkov, 1 dl sladke smetane, 1,5 dl mleka, sveže zmlet poper, 10 dag sveže naribanega parmezana ali drugega sira, sesekljano vejico peteršilja ali nekaj drobnjaka, 2 stroka česna ali nekaj listov čemaža (po želji opustimo). Za testo še 30 dag moke, 1 žličko sladkorja, malo soli, 20 dag masla, segretega na sobno temperaturo, 4 kokošja jajca.
Iz sestavin zamesimo slano krhko testo, ga zavijemo v folijo in damo za pol ure počivat na hladno. Hmeljne vršičke očistimo, operemo in odcedimo. Narežemo jih na koščke. Jajca, sladko smetano, mleko, strt česen oziroma sesekljan čemaž ter začimbe dobro razžvrkljamo. Okrogel pekač ali posodo za pečenje dobro namažemo z maslom in ga obložimo z razvaljanim testom. Na obodu pekača naredimo iz testa dva centimetra visok rob. Po testu razporedimo narezane hmeljne vršičke in jih prelijemo z jajčno mešanico, nazadnje pa še posujemo z ribanim sirom. Pečemo pol ure v pečici, segreti na 180 stopinj Celzija. Postrežemo kot malico ali samostojno jed, ki ji priložimo sezonsko solato in vrč izbranega piva.
