Že prvo vprašanje je pobrskalo po Kevovem spominu. Zastavil ga je fotoreporter Tomaž Skale, ki je Keva v slaščičarni Urška streljaj od meddržavne meje s Hrvaško vprašal, kdaj je nazadnje metal kladivo, saj se ga spominja kot aktivnega metalca. »Septembra 1997. Takrat me je Kozmus premagal za en centimeter,« se je zasmejal. V nadaljevanju pogovora je bil brežiški atletski strokovnjak zelo resen. Pred vsakim odgovorom je vselej direktni Kevo enkrat do trikrat vdihnil ter se trudil pokazati v drugačni, diplomatski luči. »Po naravi res nisem človek, ki bi veliko razmišljal. Zdaj je drugače in bolj razmislim, kaj rečem. Zavedam se, da bodo prišle tudi konfliktne situacije. Ne bojim se jih,« priznava.
Ko smo že pri daljavah. Je en centimeter v atletiki malo ali veliko?Odvisno od tega, kdo je merilec. Lahko je malo, lahko zelo veliko.
S Kozmusom ste si v Ljubljani pred tedni segli v roke. Stisk rok se nam ni zdel najbolj iskren. Pa vam?Stiski rok so včasih močnejši, drugič blažji.
Kakšen je bil stisk Kevove in Kozmusove roke?Prijateljski.
Torej je bila v moči še rezerva?Vedno so rezerve. Samo nebo je limit.
Tudi do prijateljskega stiska rok ne pride samo po sebi. Je mogoče sklepati, da sta s Kozmusom zdaj prijatelja?Sodelavca. Gremo lahko na druge teme?
Kako sta se razšla z Barbaro Špiler, nad katero odslej bedi Primož Kozmus?Vsak atlet ima pravico zamenjati trenerja in stremeti k boljšemu delu. Če je Barbara ocenila, da bo s Kozmusom dosegala boljše rezultate, je njena odločitev dobrodošla in zaželena.
Je vajina zgodba z Barbaro Špiler nedokončana?Ne, je končana.
Od šestih do dveh ste delali v jedrski elektrarni Krško, se pripeljali v Čatež na intervju, po njem pa greste na trening. Kako vam znese vse skupaj?Energije mi ni nikoli primanjkovalo. Bolj sporen je čas, ki mi ga konstantno primanjkuje. Težko je uskladiti vse obveznosti ob polnem delovnem času, ki ga opravljam v nuklearki. Potrebna je velika mera usklajevanj. Daleč najpomembnejša pri vsej zgodbi je družina. Nikoli ne bi mogel biti Kozmusov trener, če me pri tem ne bi podpirala družina. Žena ter otroka mi ves čas stojijo ob strani tudi pri vseh obveznostih, ki jih opravljam tudi v sedanjosti. Družino imam najraje na svetu in sem ji neizmerno hvaležen.
Zakaj trener olimpijskega in svetovnega prvaka v Sloveniji ne more biti profesionalec, temveč je zgolj atletski volonter?Osebno sem zadovoljen in ponosen, da delam v krški nuklearki. Tu sem se veliko naučil. Predvsem reda, discipline in planiranja. Ne predstavljam si, kaj bi počel v življenju, če ne bi bil zaposlen v Krškem. Verjetno bi bil v bolj urejenem okolju trener olimpijskega prvaka profesionalec. V tem trenutku lahko rečem, da si ne želim, da bi bila moja plača odvisna le od športa.
V Sloveniji je precej atletskih trenerjev, ki so profesionalci.Prav je tako in to si zaslužijo. Morda delajo celo več, kot sem jaz. Morda sem imel sam na svoji športni poti le srečo.
Besedi morda in sreča nam iz vaših ust zvenita tuje. Se motimo?Kaj pa vem, če se motite. Lahko sem natančnejši. Uspehi Primoža Kozmusa niso bili le moja zgodba, temveč najmanj dveh posameznikov. Primož je bil vrhunski atlet, ki sem ga usmerjal, da je razvil svoj potencial in dosegel cilje. Dejstvo je, da ob vsej kvaliteti vrhunski športnik potrebuje kanček sreče, da osvaja kolajne na velikih tekmovanjih.
Kako ste si zastavili delo šefa slovenske atletske stroke?Naj poudarim, da gre pri besedi stroka za širok spekter celote. Atleti so le del nje. Slovenski trenerji so dobro strokovno podkovani. Kljub temu bi vsi v Sloveniji potrebovali več reda in discipline. Verjamem, da lahko delajo še bolje. Zanima me transparentno delo stroke ter čim več trenerskih izobraževanj. Poslanstvo atletskih delavcev je, da omogočimo športnikom pogoje za kvaliteten trening. Le v takšnem primeru lahko pričakujemo vrhunske rezultate.
Za vidno funkcijo v slovenski atletiki ste se odločili v času predsedovanja Romana Dobnikarja, ki ima enoletni mandat. Kako to?Martin Steiner me je že dolgo nazaj nagovarjal, naj prevzamem strokovni svet. A pred dvema letoma še nisem bil pripravljen za to funkcijo. Z novim predsednikom je prišla nova energija in želje po spremembah. Po izmenjavi mnenj sva našla skupni jezik, tako da sva se hitro dogovorila.
Kakšno zapuščino vam je pustil Martin Steiner?Martin je celo desetletje slovensko atletiko vodil zelo dobro in uspešno. Imel je srečo, da so bili v njegovem mandatu izjemni uspehi. Sam prevzemam atletsko stroko pri menjavi generacij, kar je po mojem mnenju dobro. Ko nekdo prevzame določeno stvar na dokaj nizkem nivoju, ima priložnost za dokazovanje. Imam torej priložnost, da nadgradim sistem.
Kdaj lahko slovenska atletika po Brigiti Bukovec, Jolandi Čeplak in Primožu Kozmusu pričakuje novo olimpijsko kolajno?Slovenci smo razvajeni in si želimo le kolajn. V atletiki je uvrstitev v finale na velikih tekmovanjih zelo velik uspeh. Orientacija atletske zveze mora nedvomno stremeti k najvišjim dosežkom. Toda naš cilj morajo biti uvrstitve v finale. Slovenija ima dva milijona prebivalcev. Verjamem, da bomo imeli na letošnjih olimpijskih igrah deset atletov, morda celo dvanajst, ki bodo izpolnili izjemno zahtevne mednarodne kriterije. Ta številka je nesorazmerna s številom prebivalcev. Trenutna slovenska reprezentanca je mešanica izkušenj in mladosti. Kot atleta, ki imata možnost uvrstitve v finale, bi ta trenutek izpostavil Martino Ratej in Roberta Rennerja. Govorim o olimpijskih igrah, medtem ko bo na evropskem prvenstvu nabor slovenskih atletov širši. Verjamem, da lahko presežemo pet finalnih uvrstitev, ki smo jih dosegli na zadnjem prvenstvu v Zürichu.
Menite, da se je mogoče v enem mesecu vrhunsko pripraviti tako za nastop na evropskem prvenstvu kot olimpijskih igrah?Štiritedenska časovna razlika med obema tekmovanjema je idealna za dva vrhunca v eni sezoni.
Kaj pomeni atletika v slovenski družbi?Atletika je kraljica športov. To je jasno. Atletika ima tudi v Sloveniji svojo pozicijo, a bomo morali storiti še veliko za prepoznavnost tega športa. Znotraj olimpijskega komiteja smo prepoznavni, imamo zgleden partnerski odnos. Imamo veliko klubov v Sloveniji, ki so dobro razpršeni. Ne smemo pa se zadovoljiti s tem, kar imamo.
Sodite tudi vi v kategorijo strokovnjakov, ki trdijo, da je atletska olimpijska kolajna vredna več kot denimo v alpskem smučanju?Atletika je globalni šport. V mednarodni zvezi je 210 članic. Doseči vrhunec v atletiki je nekaj več. Težko pa primerjam športne panoge med seboj. Tudi alpskemu smučarju je zelo težko priti na najvišji nivo, zato je treba spoštovati vsakogar, ki mu uspe.
Obstajajo bližnjice. Je dopinga v atletiki res toliko, kot se govori in piše?Dejstvo je, da svetovni šport ni čist. Mednarodna protidopinška agencija je v zadnjem obdobju poostrila nadzor nad športniki. Pred dvema letoma je bila pod drobnogledom Turčija, trenutno je Rusija, govori se o poostrenem nadzoru na Jamajki in v Keniji. Ni dvoma, da obstajajo zveze, ki podpirajo doping. V Atletski zvezi Slovenije ostaja prepričanje, da za doping ni prostora ter da ni nobene tolerance. Ali je doping v atletiki dostopen na vsakem koraku, ne vem. A mislim, da je v Sloveniji zelo malo dopinga.
