Naj zarišem osnovno matrico konflikta med kmeti in vlado, kakor jo je bilo mogoče naknadno razbrati iz medijskih poročanj: predstavniki dveh nasprotujočih si strani so za isto mizo sedeli dva dni in dve noči. Za svoja stališča ali namere so iskali tehtne argumente, ki bi s svojo tehtnostjo osvojili simpatije nasprotnega tabora. Svojim stališčem ali nameram so izbrskali za lase privlečene argumente, ki jih je nasprotni tabor kot piškave ali lažne prepoznal in jih zatrl, še preden so dobili zalet. Register pogovora je postal izredno razgret, neprijeten, z obrazov je bilo mogoče razbirati velike zadrege, sprenevedanja, drobne poraze in zmagoslavja. Razprava je prispela celo do precej absurdne situacije, ko je postalo jasno, da nihče od razpravljalcev ni več zares vedel, zakaj se bori za to, kar se bori. Vseskozi pa je bil pred očmi sprtih predmet konflikta, spor nikoli ni zdrsnil v osebno, v smešenje, torej v tiste oblike preigravanj, ki se jih vsak udeleženec konstruktivne razprave vselej izogiba. Spor se je na neki točki, ko sta obe udeleženi strani spoznali, da so bile določene zahteve uslišane, končal. In proizvedel določene rezultate.
Nikakor nočem idealizirati Norveške, niti je nočem postavljati za zgled zahodnim demokracijam – od Machiavellija naprej vemo, da v politiki in zadevah oblasti ni zlatih krav, vsaj ne enega tipa zlate krave za vse. Izbrala sem zgolj primer dobre prakse reševanja konflikta, veščine, na kateri naj bi bile osnovane zahodne demokracije, še več, na kateri naj bi bili osnovani vsi kakovostni medčloveški dogovori in odnosi. Takšni odnosi, ki so uperjeni v prihodnji napredek.
Veščine reševanja konflikta se večina slovenskih skupnosti in posameznikov ne nauči nikoli, saj imamo o njej bodisi slabo mnenje bodisi se je bojimo. Razumemo jo kot diskvalifikacijo nasprotnika, nadvlado nasprotnika, ponižanje in kar je še takšnih ljubkosti. Norveški primer priča o nasprotnem, namreč, da je reševanje konflikta usmerjen in zavezujoč proces, ki ne proizvaja tisoč stranskih produktov v obliki (javnih) diskreditacij nasprotnikov, zavlačevanja in kaosa, temveč od udeležencev terja disciplino in koncentracijo, zmožnost ostati pri jedru sporne zadeve.
Konflikt se povečini zamenjuje tudi z nesoglasjem, ki je samo po sebi statično, s konfliktom pa se prične aktivna obdelava in predelava nekega nesoglasja, uperjena v nekakšno pomiritev, kompromis. Lepota dobrega konflikta je, da mu končno postajo lahko določimo redko, redko zares vemo, na kakšen način bo nas same ali druge udeležence spremenil. Norveški kmetje na ravni nesoglasja še niso bili pripravljeni prepogibati svojih pričakovanj in zahtev, enako je veljalo za člane Progresivne stranke, v procesu dogovarjanj pa sta se obe strani, ker sta se intelektualno in emocionalno (ne slepimo se, politična pogajanja manipulirajo zlasti s čustvi) prepustili, znašli v nepredvidenem položaju. Morda v primerjavi z vstopnim v nekoliko eksotičnem položaju, toda v projekciji skupne prihodnosti je imelo za udeležence preživeto in prebavljeno smisel. Obe strani bi se lahko zataknili na ravni nesoglasja in druga drugo odpravili z zavrnitvijo, toda s tem bi ukinili vse možnosti za nastanek neke skupne stvari in se oprijeli scenarija, ki ga slovenska družbena resničnost vzdržuje iz dneva v dan.
Težko si zamišljam situacijo, v kateri je brezprizivno vztrajanje pri že izdelani nameri koristno zame ali za skupnost. Morda je običajno v otroških skupnostih, v skupnostih odraslih ljudi pa naj se razume kot napaka.
Veščino reševanja konflikta je, seveda, treba osvojiti. Dober konflikt najprej zahteva gibkost, pripravljenost na spremembo. Kdor se na svoje stališče divje naveže, je lesen, primeren za postavljanje ograje, ne pa dinamičnih mostov. V dobrem konfliktu tiči zavedanje, da izguba ali kozmetični popravek namere in stališča ni posebna tragedija, še zlasti ne takrat, ko sprememba privede do formacije skupnosti, mreže odnosov, usmerjenih v nekaj presežnega. Če smo razpoloženi za spremembe, potem vemo, da je konflikt priložnost zanje in da se je naporov, ki jih prinaša, dolgočasno izogibati.
