Nič ni moglo bolje zrcaliti odnosa britanske vlade do krize domače jeklarske industrije kot to, da je bil pristojni minister za poslovne zadeve Sajid Javid ta teden – medtem ko so indijski lastniki, korporacija Tata Steel, odločali o usodi jeklarne Port Talbot v Walesu – na obisku v Avstraliji. Šele zaradi medijskih kritik je minister obisk prekinil, sedel na prvo letalo in se v Walesu srečal z jeklarji, ki jim je zatrjeval, da je »na njihovi strani«.
Carinska laž
Njegov šef, premier David Cameron, je medtem v Londonu trdil, da ne ve, ali je jeklarje še mogoče rešiti, finančni minister George Osborne pa, da Britanija vodi prizadevanja Evropske unije za to, da bi evropska jeklarska industriji postala konkurenčna. To zadnje je presežek hinavščine politika, ki je verjetno najbolj sokriv za krizo otoške jeklarske industrije. S svojo osebno obsedenostjo s posebnimi odnosi s Kitajsko je naredil veliko za to, da je britanski trg široko odprl vrata cenenemu kitajskemu jeklu. Še huje je. Britanska vlada je do zdaj krivila EU za uvoz kitajskega jekla po dampinških cenah. Kritiki trdijo, da Kitajska svetu zavestno prodaja jeklo z izgubo: po ceni, ki je samo 66 odstotkov od proizvodne cene.
Podpora kitajskim jeklarjem
Zdaj je prišlo na dan, da so bili britanska vlada in ministri tisti, ki so blokirali predlog evropske komisije, po katerem bi EU uvedla višje carine na ceneno uvoženo jeklo. Trdili so, da bi z odpravo predpisa o najvišjih dovoljenih carinah, ki jo je predlagala evropska komisija, prizadeli druge gospodarske sektorje, kot je avtomobilska industrija.
Vodja združenja evropskih jeklarjev Axel Eggert je za ugledni Financial Times brez dlake na jeziku dejal, da je Britanija »kot kolovodja blokirala predlog evropske komisije o posodobitvi obrambnih mehanizmov EU v trgovanju s svetom«. Eggert namiguje, da britanska vlada lobira za Kitajsko, da bi se ji prikupila. Indijska korporacija Tata Steel zaposluje 15.000 jeklarjev v štirih britanskih mestih: Port Talbot, Rotherham, Corby in Shotton. Od teh štirih jeklarn je posredno odvisna usoda na tisoče drugih delovnih mest.
Vodstvo korporacije je v sredo sporočilo, da bo prodalo svoje jeklarne v Britaniji, ker ji prinašajo izgube. Jeklarna Port Talbot v Walesu, ki ima 4100 zaposlenih, naj bi prinašala milijon funtov izgube na dan. Na dan je prišlo tudi to, da je Tata Steel pred samo nekaj tedni opozorila pristojni odbor britanskega parlamenta, da »britanska podpora kitajskemu jeklu lahko povzroči še večjo krizo v britanski jeklarski industriji«.
Vodstvo Tate Steel je sporočilo, da ni moglo verjeti, da se premier Cameron ni oziral na njihova opozorila, da bo ceneno kitajsko jeklo spodkopalo britansko jeklarsko industrijo. Britanski tisk trdi, da so bili v EU neuradno zelo kritični do Britanije, ker je zaradi prizadevanj za izboljšanje dvostranskih trgovinskih odnosov s Kitajsko kljubovala povečanju carin na uvoz s Kitajskega. Britanska vlada, ki naj bi izključila možnost nacionalizacije jeklarne v Port Talbotu, naj bi iskala kupca. Vlada naj bi poskušala o nakupu prepričati skupino Liberty House, lastnico številnih jeklarn in železarn z letnim prometom blizu pet milijard funtov, ki trenutno nakupuje nezaželene tovarne na Škotskem.
Raje rešili banke kot tovarne
To, česar britanski jeklarji ne morejo in nočejo razumeti, je, da je vlada, resda prejšnja, leta 2008, po izbruhu globalne finančne krize, rešila bankirje z delno nacionalizacijo treh od štirih največjih bank, noče pa rešiti jeklarske industrije, v kateri dela približno 40.000 jeklarjev, ki so tudi zaradi politike sedanje vlade (prilizovanja Kitajcem) obsojeni, da bodo drug za drugim odšli po stopinjah izumrlih rudarjev. Čeprav bi za reševanje jeklarjev v primerjavi z reševanjem bankirjev porabila drobiž. Nacionalizacija bi bila za Cameronovo vlado prevelik ideološki greh, ko gre za jeklarja – delavca. Bankir je seveda nekaj čisto drugega.
