Sedanjost: s sodobnim potniškim letalom boeing 787 traja let med Londonom in New Yorkom 7 ur in 35 minut. Pred 40 leti: za enako pot je nadzvočno potniško letalo concorde potrebovalo le 3 ure in 30 minut. Ali prevedeno: potnik je bil na cilju občutno prej, kot se je proti končnemu cilju podal, kar je bilo pisano na kožo predvsem poslovnežem. Tem se pri ceni vozovnice ni zameglilo pred očmi, čeprav je bila praviloma 20 odstotkov višja od primerljivega prvega razreda, pred upokojitvijo concorda v letu 2003 pa je bilo za povratno potrebno odšteti okoli 12.000 ameriških dolarjev.
Lepotec na nebu, ki je bil 2. marca 1969, ko je prvič poletel, močno pred časom, je namreč lahko na maksimalni višini 18.300 metrov letel s hitrostjo dveh machov oziroma 2180 kilometri na uro. »Verjetno je bil naprednejši kot vesoljsko plovilo Apollo 11, ki je poneslo prvega človeka na Luno,« se spominja dolgoletni pilot concorda Jock Lowe, ki je bil navdušen nad sposobnostmi manevriranja kot v vojaškem lovcu in neverjetno zalogo moči. Tudi zato je bil concorde sposoben doseganja rekordov – 7. februarja 1996 so pot med New Yorkom in Londonom premagali v 2 urah, 52 minutah in 59 sekundah!
Stroški 15-krat višji od načrtovanih
Odločitev o nadzvočnem potniškem letalu so Angleži sprejeli leta 1956, se pravi v času, ki angleški aviaciji po dveh hudih nesrečah letala comet ni bil naklonjen. Že na začetku projekta so vedeli, da bo izzivov ogromno; na koncu projekta so bili namreč stroški 15-krat višji od načrtovanih in dosegli astronomskih 2,3 milijarde dolarjev. Pričakovali so, da bo do leta 1970 na trgu med 150 in 500 nadzvočnih letal, med kupci pa so se omenjali tudi Pan Am, TWA in Lufthansa. Ocena je bila brca v temo, na koncu so namreč s šestimi prototipi vred izdelali le 20 concordov za družbi Air France in British Airways. »Nihče nas ni vprašal, ali si želimo takšnega letala,« so dejali odgovorni pri tedaj eni največjih družb na svetu Pan Am in zanikali, da jih concorde zanima. Javna skrivnost je bila, da če bi na projekt gledali zgolj s poslovnega vidika, nikoli ne bi dobil zelene luči, tako pa so Angleži in Francozi želeli svetu dokazati tehnološko premoč.
Vedeli so, da je upor pri nadzvočnih hitrostih povezan z razponom kril, deltasta krila pa so concordu zagotavljala malo vzgona pri nizkih hitrostih, kar je posledično pomenilo, da je letalo potrebovalo daljšo stezo, pristajalna hitrost pa je bila visokih 274 km/h (vzletna 400 km/h). Štirje motorji so bili izjemno zmogljivi, a tudi z gorivom potratni. Na uro letenja so namreč porabili 25.629 litrov goriva, maksimalna kapaciteta rezervoarjev pa je bila 119.500 litrov. Za potrebe letala so prvič razvili zavore iz karbona.
Concorde je sicer po prvem komercialnem poletu 21. januarja 1976 naletel na odobravanje potnikov, a so odpovedi naročil družb z vsega sveta kmalu nakazale, da projekt nima svetle prihodnosti. Največji težavi sta bili glasnost pri vzletanju in onesnaževanje. Zanimivo, da so o razvoju nadzvočnega letala razmišljali tudi Američani, o so projekt boeinga 2707 leta 1971 opustili. Časi naftne krize, ki je sledila, so družbe prisilili, da dvakrat razmislijo, katero letalo bodo kupile, konkurenti concorda pa so bili z gorivom občutno varčnejši. Medtem ko je concorde preračunano na potnika na porabljen liter goriva preletel 6,6 kilometra, sta njegova tekmeca boeing 747 in DC-10 preletela kar 19,3 in 22,4 kilometra.
Leta 2019 znova v zraku
Zaradi pritožb kot posledice prebijanja zvočnega zidu so ameriške oblasti prepovedale letenje nad svojim ozemljem, a izkazalo se je, da je administracija predsednika Jimmyja Carterja to storila zgolj zato, da bi zaščitila svoje proizvajalce letal. Prepoved so leta 1976 odpravili in tako je concorde letel v Washington in New York. Zanimivo, da so testiranja pokazala, da je bilo letalo ameriškega predsednika tako pri vzletanju, pristajanju kot letenju glasnejše od concorda.
Biti na krovu je bilo nekaj posebnega, pa čeprav je bilo prostora le za 100 potnikov. Spominjajo se, da so bili sedeži (razporeditev 2 + 2) udobni, hrana pa prvemu razredu primerno razkošna. Stregli so šampanjec don perignon, kaviar in jastoga, za sladico niso manjkale sveže jagode. Ko je bilo kajenje še dovoljeno, se je kadilo iz kubanskih cigar. Skupaj so v 50.000 poletih prepeljali 2,5 milijona potnikov, med katerimi je bilo veliko zvezdnikov, med njimi tudi pevci Elton John, Mick Jagger in Phil Collins ter igralci Elizabeth Taylor, Sean Connery in Joan Collins. Slednja je bila potnica tudi na zadnjem poletu 26. novembra 2003, ko je dejala: »Je prekrasno letalo, čista ikona. Vedno sem se veselila vzleta, saj mi je hitrost blizu. Ob slovesu sem vesela, a hkrati žalostna.«
Usodo letala, na katerem so ljudje v 27 letih med drugim izrekli tudi usodni da in se ozdravili straha pred letenjem, saj turbulence niso poznali, je zapečatila nesreča, ko je 25. julija 2000 Air Francov let 4590 strmoglavil kmalu po vzletu s pariškega letališča in je življenje izgubilo vseh 109 potnikov in članov posadke. A prav lahko se zgodi, da bo letalo znova v zraku. V organizaciji Club concorde so namreč že zbrali 160 milijonov funtov, s katerimi naj bi odkupili concorda, ki je razstavljen na letališču Le Bourget, ga obnovili in ob 50-letnici prvega poleta znova spravili v zrak.
