»Nič več diska!« presenetljivo zadovoljen spričo dejstva, da je krogla crknila, navrže Sergej Halabarec, vrhovni poveljujoči v prostoru. Ki itak ni disko klub, ampak galerija. Galerija Kljub vsemu v nekdanji tovarni Rog. Prostor, v katerem se izmenjujejo razstave. Minulo sredo zvečer je bilo. Družno smo preverili embalažo dišavnih paličic iz Indije. »Soft melon notes,« preberemo. Melonično torej. Sentiš. Kot se za galerijo spodobi. Sploh za galerijo, ki se je iz nekdanjega grobega betonskega kubusa, v katerem si imel pred desetimi leti občutek, kot da si v zaklonišču, spremenila v prijetno večjo dnevno sobo. S plamtečim ognjem v pečici v kotu. Z impresivno veliko preprogo na sredini. In z najbolj spodobnim straniščem v širši okolici. Vedno čistim. Z vgradnim kotličkom. Geberit. Ni heca.
Galerije, katere infrastrukturni in interierni napredek zgovorno priča o napredku, ki se je v Rogu zgodil v zadnjih desetih letih, naj bi se predvidoma ne rušilo. Gradbeni stroji po naročilu mestnih oblasti z županom Jankovićem na čelu naj bi junija pograbili sosednjo stavbo v skrajnem vzhodnem delu kompleksa. Gre za prostor, ki ga uporablja Breda Pivk, vizualna umetnica.
Kot je župan pojasnil na sestanku z uporabniki Roga, bodo tovornjaki in mehanizacija na območje tovarne pririli od spodaj. Iz smeri Ljubljanice. Rušitev naj bi bila prvi korak k dokončni preureditvi stare tovarne. Poleg tovarne Rog namerava Janković do konca mandata (2018) urediti še Cukrarno. Obnova Roga naj bi trajala leto in pol.
Prostodušno povzeto to pomeni, da bo čez leto in pol Rog nekaj povsem drugega. Da bo ostala samo osnovna zgradba, ki je, ker gre za prvo železobetonsko zgradbo pri nas, zgodovinskega pomena, pa še ta bo docela preurejena. Zunanje in notranje. Z vsemi instalacijami, kanalizacijo, novimi okni, streho, izolacijo in seveda urejeno okolico. Po načrtu. Brez vmesnih zapletov. Celo brez nenadejanih arheoloških izkopanin. V letu in pol?! Ambiciozno. Da ne fantaziramo o tem, da bi na terasi tovarne, ki kar kliče po gostinskem obratu prvorazredno hipster art orientacije, kaj kmalu posedali ugledni art gostje z vseh koncev sveta. Na primer Anish Kapoor v razigrano lahki srajci, udobnih lanenih hlačah in mehkih mokasinčkih na boso nogo v poletnem popoldanskem hladu stavbe, srebajoč kavico in sam pri sebi misleč: hm, življenje ima smisel.
Stvari ne gre podcenjevati. Lahko, da se bodo te slike res zgodile. A prva na vrsti za prenovo je Cukrarna. Njena obnova se bo financirala iz 117 milijonov evrov evropskega denarja, ki si ga bo razdelilo enajst mestnih občin. Štirim, Kopru, Kranju, Novi Gorici in Ljubljani, naj bi pripadlo 40 odstotkov zneska ali slabih 46 milijonov. Kako se je ta denar dodatno razdelil na štiri dele, ni znano, se pa da posumiti, da bi Ljubljana dobila celo kak evro več od 11 milijonov, kolikor znaša četrtina. S kančkom denarja za Cukrarno naj bi se začelo tudi z deli v Rogu. Kjer pa živijo in delujejo ljudje. Ki pravijo: »Če se sprehodimo po Ljubljani, z vseh strani na nas prežijo ogromne gradbene luknje, opomniki neuspelih monomanskih občinskih projektov. Mestna občina finančnih sredstev za Rog nima, rušenje bi rada začela zgolj zato, ker v kratkem poteče gradbeno dovoljenje,« piše v izjavi, ki so jo ob deseti obletnici delovanja v nekdanji tovarni dali v javnost tako imenovani uporabniki tovarne Rog.
Torej ljudje, ki tamkaj že delujejo, a jih pesti problem prepoznavnosti. In ignorantskega predsodkarstva, katerega pojavne oblike znajo biti shizofrene, saj je zaznati, da sicer besni nasprotniki župana Jankovića v tem primeru navijajo zanj. Torej proti rogovcem oziroma za rušenje. A sedanji uporabniki opozarjajo, da bo predvideni gradbeni poseg navrgel le še eno gradbeno jamo več: »Še ena luknja, ki se bo začela po zgledu svojih predhodnic kmalu spreminjati v zagrajen mestni gozdiček. Zato ga bomo branili. Rog je naš in vaš najboljši sosed, prostor za vse, ki se ne uklanjamo in se ne bomo uklonili niti tokrat,« piše.
Tako kot obiskovalec Skopja ob vseh tistih kipih lahko pomisli, da je mesto vnaprej nakupilo ogromno zalogo kipnin, ki jih po tekočem traku potem finišira v želene podobe, lahko v Ljubljani pomisliš, da ima mesto na zalogi ogromno tlakovcev. Oziroma gradbenega materiala nasploh. Da ogromne količine peska čakajo, da jih nekdo spremeni v beton. Ob pogledu na Stožice je tak vtis sploh upravičen. Gradbinski veji v vsakem primeru primanjkuje poslov. Cest se ne gradi več. Blokov, ki še niso energetsko obnovljeni, bo kmalu zmanjkalo. Vsaka priložnost, da se zaženejo mirujoči stroji, je dobrodošla. In nemara je pomenljivo, da je župan (nenazadnje bivši gradbinec) na nedavnem sestanku edinkrat opazneje povzdignil glas, ko so ga rogovci seznanili, da bodo na lastne stroške prebili zamašeno kanalizacijo. Najeli so namreč profesionalca s posebnim kamionom, s cevjo s kamero, ki je vodena z joy-stickom preiskala podzemne cevi in zaznala zamašek, nakar je njej sestrska naprava oviro prebila. Od tedaj se sredi Rogovega dvorišča ne dogaja več drekasta luža. »Nehajmo. Naj dela vsak svoje,« se je nad prostovoljno investicijo rogovcev vznejevoljil župan. In nadaljeval: »Vi uporabljate ta prostor, ne da bi se mi mešali. Obstajata dve pravili (da se v Rogu ne spi in da ni nikoli prisotnih več kot sto ljudi, op.p.), ki ju občasno kršite. Funkcionirate, kot funkcionirate, vendar pa jaz govorim o celotni prenovi Roga. Ali boste vi prav tako nosilci vsebin, vam pa ne znam povedati. Ko bo razpis za oddajo prostorov, se lahko prijavite na razpis, o vaših vlogah bo pa odločila komisija,« je še dejal župan.
S čimer je na neki način (prvič) delno priznal, da je dogajanje v Rogu pomembnejše, kot je bilo, ko je še govoril, da se je z umetnostjo mogoče ukvarjati tudi ob soju sveč. Vendar pa zaenkrat kaže, da bi se na razpisu za prostore lahko potegovali samo vizualni umetniki. Ekipa iz Socialnega centra, ki se ukvarja z aktivizmom (skrb za »nevidne« delavce, jezikovni tečaji za priseljence, prostovoljstvo in podobno), teoretiki iz sekcije Živko Skvotec, skaterji, koncertna dvorana in še kdo naj do udeležbe na razpisu ne bi imeli pravice. Tudi Cirkusarna, v kateri je med drugim trapez (nemara edini v državi!), ne ve, kam bi se lahko preselila, saj bodo težko še kje dobili prostor s sedem metrov visokim stropom. Sedanji je prav tako predviden za rušenje.
No, Ajgul Hakimova iz Socialnega centra pravi: »Načelna drža rogovcev je, da se temu, da Rog začnejo postopoma rušiti, uprejo.« Kako točno, še ni jasno. »Ne gre samo za naše partikularne interese. Z obrambo Roga postavljamo pod vprašaj delovanje mestne oblasti. Zanima nas, zakaj mora izprazniti prostor, ki je poln aktivnosti, sam pa nima vsebin. Zakaj začenja nekaj, za kar je župan sam povedal, da še nima zagotovljenega denarja. In zakaj ne upošteva tega, kar počnemo? Ne zaveda se, da smo v okolje vpeta skupnost, ki gradi odprte odnose v mestu, se pa ne podreja njegovi politiki obnavljanja mesta v profitne namene. Načrt, da bi mestno središče postalo dostopno in privlačno predvsem za turiste, izključuje same prebivalce. Njegovi megalomanski projekti so predvsem biznis in lahko se vprašamo, kaj bo z obnovljenimi objekti, ko bo denar porabljen. To so zelo realna vprašanja,« razmišlja Hakimova. Zdi se, da pravilno in smiselno.
Če je pred desetimi leti dogajanje v Rogu komu lahko bilo podobno hiški na drevesu, ki so si jo naredili otroci, da se lahko čez poletje počutijo suverene, danes ni več tako. Ne samo, da so »otroci« deset let starejši. V desetih letih se je Rog razvil v točno to, kar naj bi bil. Center sodobnih umetnosti. Ali vsaj v dober zametek. Tak je postal brez posredovanja kulturno-umetniške birokracije, ki ima pri teh rečeh praviloma v rokah škarje in platno. A Janković in njegova ekipa ga kot takega ne prepoznavajo. Zato bi ga najprej porušili in potem zgradili novega.
Zakaj ga zgolj ne dogradijo? Zakaj zgolj ne podprejo statično problematičnih prostorov, napeljejo napeljave, uredijo kanalizacije, izkoristijo, kar je že razvitega, se vklopijo v dogajanje? Kajti ko bodo zgradbo prenovili, bodo morali dogajanje, ki je za stopnjo, ki jo dosega, potrebovalo deset let, poiskati na novo. Čez noč? Preko razpisov?! Thierno Diallo, eden tistih, ki so v tovarni pustili nešteto ur opravljenih del, od zidarskih do zvočno inženirskih, pravi: »Gre za to, da župan pokaže moč.
