Skrajna desnica in populizem v Evropi: Ponavljanje zgodovine?

Kameleonska narava populistične politike

Hannah Arendt je svojo razlago »banalnosti zla«, izvrševanje individualnih in množičnih zločinov, ko se skrajneži dokopljejo do oblasti, oprla na zagovor storilcev (množičnih morilcev), da so »samo opravljali svoje delo«. Drug problem pa je, da se ljudje pri vzponu političnih samodržcev in odpravljanja demokracije, česar sicer še zdaleč ne odobravajo, raje umaknejo v »interni eksil«, naredijo »nevidne« in s tem pripomorejo k prevladi »zla«. Javni prostor in arena politike sta po besedah Theodorja Adorna povsem prepuščena tistim, ki niso toliko dovzetni za racionalno utemeljene interese, temveč iščejo zadovoljevanje svojih emocionalnih potreb v navezavi na najbolj primitivne in iracionalne želje in strahove.

Kako poimenovati politike, ki z zagovarjanjem postavljanja »zidov«, kriminalizacije in izganjanja etničnih in verskih skupin, s sovraštvom do žensk (mizoginijo), z zaničevanjem medijev in novinarjev, z zagovarjanjem mučenja in drugim oporekajo ustavno in mednarodnopravno zagotovljenim pravicam? Razlage in definicije, ki opisujejo in označujejo to zvrst politike, si velikokrat nasprotujejo ali pa so celo konfuzne, kar nekateri pripisujejo njeni izrazito sovražni, paranoični in kolerični govorici ali stilu. Da gre za populizem, se zdi eni največjih avtoritet na tem področju zgodovinarju Michaelu Kazinu preveč splošno, ker je težko prepoznati, za katero »ljudstvo« pri taki politiki gre. Vojaški zgodovinar konservativnih prepričanj Max Boot sicer nima navade, da bi kogarkoli označil za fašista, prepoznal pa ga je v Donaldu Trumpu. Pri New York Timesu, kjer so opravili kvantitativno analizo Trumpovih govorov, so se pridružili mnenju večjega števila zgodovinarjev, da vsebujejo številne trditve, ki merijo na povečevanje delitev v družbi, podžiganje sovraštva med Američani in nasilju naklonjeno retoriko, kar vse spominja na znane politične demagoge iz prejšnjega stoletja.

Na drugi strani pa nekateri poznavalci vseeno vztrajajo pri oznaki, da gre za populistične politike. Vzemimo primere Putina, Orbana, Erdogana in drugih, ki uživajo velikansko in za demokracijo sporno večinsko podporo v javnosti. Za vse omenjene lahko rečemo, da znajo dobro izkoristiti kameleonsko naravo populistične politike, ki se prilagaja spremenjenim družbenim in političnim okoliščinam in zna v tem smislu »prisluhniti« ljudem.

Implozija Evropske unije

Vzemimo samo Orbanovo demagoško in populistično retoriko, ki je večinsko (72 odstotkov!) javno mnenje o tem, da je bilo Madžarom bolje pod komunizmom, prevedel v politično sintagmo o »ukradeni tranziciji« in se kljub temu, da je k njej prispeval in še prispeva, obrnil proti njej ter se pridružil večinskemu političnemu razpoloženju. Nekdanji ostri kritik »sovjetske« Rusije je danes odločni zagovornik neliberalne demokracije in Putinovih (ruskih) geopolitičnih interesov, tako kot v Franciji skrajna Nacionalna fronta. Drugi primer je Orbanov govor v Tusnádfürdöju o »zatonu zahoda«, sploh zahodnega tipa demokracij – in posledično Evropske unije – na katerega ni reagiral nobeden od vodilnih politikov Evropske unije, čeprav je Orban napadel ključne politične vrednote te politične skupnosti. Podoben populistični jezik uporabljajo tudi politiki drugod po vzhodni in srednji Evropi, tudi v »zrelih« demokracijah, od koder so jih uvozili. Nenazadnje v Sloveniji, kar se je dobro pokazalo in se še kaže na primeru skrajnega potenciranja nevarnosti pred muslimani in še posebej na primeru beguncev.

To, da Evropska unija ne jemlje dovolj resno svoje vloge kot supranacionalne politične skupnosti, pove veliko o tem, da se je odpovedala kriterijem, s katerimi je pogojevala pristop novih članic: stabilne institucije, ki zagotavljajo življenje demokracije, pravna država, človekove pravice in zaščita manjšin. Te priložnosti skrajni populistični politiki, ki zagovarjajo v zgodovini že videni radikalni populizem, nacionalizem in ksenofobijo, seveda ne bodo in ne izpuščajo. Nova konservativna oblast na Poljskem je svoj zaničevalni odnos do EU že pokazala s tem, ko je predsednica vlade Beate Szydlo na novinarski konferenci ukazala odstraniti evropsko zastavo z razlago, da daje raje prednost poljski »najlepši beli in rdeči zastavi«.

Orbanizacija Evrope (EU), lahko pa dodamo še njeno putinizacijo, se uvršča ta čas poleg drugih med glavne krivce, ki spodkopavajo še do včeraj obetavni evropski projekt. Čeprav je Rusija iz notranjih in geopolitičnih razlogov zainteresirana za slabljenje Evropske unije in s tem namenom tudi izdatno podpira skrajno desne politične stranke (od Nacionalne fronte z Le Penovo na čelu v Franciji in številne druge v EU, ki zasledujejo podobne cilje), pa imamo v tem pogledu prej opraviti z njeno implozijo. Vzroke zanjo je treba potemtakem (po)iskati najprej pri njej sami in šele potem pri drugih geopolitičnih igralcih, vključno z Združenimi državami Amerike, ki so evropske države (Poljsko, Ukrajino, baltske države in druge) z nerazumno strategijo uporabljale pri svoji konfrontaciji z Rusijo, kar je tej ponudilo priložnost, da »vrača udarec« s tem, ko izstavlja svoje (geo)politične »račune« Evropi.

Legitimizacija skrajne politike

Za vzpon skrajne politike, če se omejimo na Evropo, ki spominja na zlovešča dogajanja v tridesetih letih prejšnjega stoletja, nosita največji del odgovornosti desni in levi politični mainstream. Desni politični pol nosi pri tem mnogo večjo odgovornost, če pomislimo na to, da je večina evropskih vlad v zadnjem obdobju v njegovih rokah, medtem ko se je levi politični blok zlizal z desno politiko. Ne eden ne drugi že dalj časa ne ponujata alternative oziroma rešitev za probleme, ki že dolgo pestijo evropske državljane: od finančnih oziroma gospodarskih (kriza) in monetarnih (zadolženost, usoda evra) do problema beguncev in imigrantov ter končno terorizma in soodgovornosti zanje. In kadar ni alternative ali pravih rešitev, se uveljavijo najslabše med njimi. Ljudje, ko ni nič drugega na izbiro, postanejo na koncu ujetniki lažnih upanj – iluzij.

Paradoks ni le v tem, da »rešitve«, za katere je zgodovina že povedala, kako tragično so se končale, danes ponujajo skrajne desničarske politike po rasističnih, ksenofobnih in nacionalistično obarvanih receptih. Večji paradoks je, kot ugotavlja ugledni politični komentator Financial Timesa Tony Barber, da se za razliko od turbulentnih političnih razmer v Evropi pred dobrimi devetimi desetletji danes ne postavlja vprašanje, ali bo prišla radikalna desnica na oblast z novimi mussoliniji in hitlerji, temveč kako daleč bo šla njena »mainstreamizacija«, se pravi legitimizacija skrajne politike, ki se sklicuje na rasistične ideje in zagovarja v nasprotju z odprto zamisel zaprte družbe, dobro (za)varovane z(a) žico. Zahvaljujoč političnemu mainstreamu se na ta način skrajna politika spretno predstavlja in gradi v javnosti podobo, da gre za zmerno in povsem normalno ter legitimno politiko, ki lahko zasede oblastni položaj. Strokovnjak za migracijsko pravo Steve Cohen je v svojem delu Na ramenih fašizma (Standing on the Shoulders of Fascism) sistematično in prepričljivo pokazal na linearno ideološko in politično povezavo med brutalno politiko ter represijo nad migranti v režiji političnega mainstreama in nastajanjem s tem povezane avtoritarne zakonodaje, ki jo inspirirajo (neo)fašistične ideje.

Tako kot se ni mogoče pogajati ali dogovarjati s fašisti, rasisti in ksenofobi iz prejšnjih obdobij, kot se je mogoče poučiti iz zgodovine, bi moralo enako veljati za njihove današnje zgodovinsko reciklirane naslednike, pri katerih je, na primer, nekdanjo vlogo osovraženega Juda zamenjal musliman. V nasprotnem primeru gre lahko samo za kratkovidno politiko, pri kateri bi se današnji politiki ponovno lahko naučili iz zgodovine, da volilci raje izberejo »original« kot pa »kopijo«. Še toliko bolj, ko so državljani/volilci izgubili še zadnje iluzije o vladajoči politiki in njenem političnem razredu.

Nostalgija za »zlatimi časi«

Virus skrajne politike, začinjen z nestrpnostjo, se je razširil po vsem kontinentu: od Francije, Nizozemske, Avstrije, Finske, Danske, Grčije do vzhodne in srednje Evrope, čeprav seznam držav s tem še zdaleč ni končan. Srednja Evropa se je v zadnjem času po mnenju številnih spremenila v laboratorij za raznobarvne populistične samodržce in populistične manipulatorje. Zato se je mogoče le strinjati s trditvijo, da je v Evropi (EU) težko najti več kot dve državi (Nemčija in Švedska), za katere bi lahko zanesljivo trdili, da predstavljajo stabilno demokracijo in zdravo gospodarsko stanje.

Prvič v novejši zgodovini Francije se desničarska Nacionalna fronta pod vodstvom Marine Le Pen predstavlja in tudi uveljavlja kot »priznani« legitimni tekmovalec v francoski politiki. Čeprav se Le Penova ponuja kot »rešiteljica« Francije, v resnici ne ponuja pravih rešitev za družbene in ekonomske probleme. Tisto, kar ponuja, so iluzije: njen ekonomski program napoveduje umik iz Evrope in sveta (globalizacije), medtem ko socialno vizijo sestavlja mit o homogeni Franciji, ki pa ni v zgodovini nikoli obstajala. Če se leta 2017, ko bodo volitve predsednika države, potrdijo rezultati merjenj javnega mnenja, ki napovedujejo zmago Le Penove proti sedanjemu predsedniku Françoisu Hollandu, če bo ta kandidiral, to ne bi pomenilo le, da bi imeli opraviti s politično povsem spremenjeno Francijo, temveč tudi uničujoče posledice, če omenimo še verjetni odhod Velike Britanije iz EU, za samo Evropsko unijo.

Natalie Nougayrède, zunanjepolitična komentatorka pri Guardianu in nekdanja urednica pri Le Mondu, vidi vzroke za vzpon Nacionalne fronte predvsem pri sami francoski politični eliti, ki je znala poskrbeti zase, medtem ko najmanj tri desetletja ni reševala kritičnih družbenih in ekonomskih problemov. V prvi vrsti omenja problem množične brezposelnosti, deindustrializacijo in globalizacijo, v kateri vidijo številni francoski državljani zaradi izgube delovnih mest prej eksistencialno grožnjo kot pa priložnost. Pred nastopom globalizacije je Francija dobra tri desetletja (1945–1975) z modernizacijo in povečano vlogo v svetu doživljala vzpon, ki ga je v času pešanja njene ekonomije in usihanja mednarodnega vpliva zamenjala nostalgija za takimi »zlatimi časi«. To seveda odpira priložnosti za skrajno desnico, ki se opira na njeno tradicionalistično, avtoritarno, ultrakatoliško in protirepublikansko politično dediščino, poleg tega pa še na zgodovino skrajnih desničarskih gibanj, od ultranacionalizma Charlesa Maurrasa v 19. stoletju, nadalje na pojav reakcionarjev v tridesetih letih prejšnjega stoletja, kolaboracijo z nacisti (Vichy) in akumulirano sovraštvo, ki mu je botrovala alžirska vojna za neodvisnost.

O moči prepričanosti in ozkosti duha

Medtem ko skrajna desnica v srednji in vzhodni Evropi bolj ali manj posnema politično retoriko in diskurz svojih predhodnikov v prejšnjem stoletju, je skrajna (populistična) desnica v zahodni Evropi osvojila jezik liberalnih vrednot, kar se kaže med drugim tudi v tem, da se predstavlja kot zagovornica istospolnih izbir in ženskih pravic. Čeprav je vodja angleške populistične (nacionalistične) desnice Nigel Farage Marine Le Pen oziroma Nacionalno fronto označil, da gre za fašizem, se druga tej oznaki upira. Pravi, da se v resnici zavzema za obrambo francoskega sekularizma in za obnovo tradicionalnih vrednot, ki jih je francoski »politični razred« opustil in izdal. Podobno bi lahko rekli za skandinavsko skrajno desnico, ki pri svoji kriminalizaciji muslimanov uporablja tako liberalne (»temna stran liberalizma«) kot tudi socialdemokratske argumente. Prav tako se vodja Svobodnjaške stranke Geert Wilders, tako kot pred njim umorjeni Pim Fortuyn, proglaša za branitelja nizozemskega liberalizma pred islamskimi skrajneži. Tako v prvi kot drugi ideološki dediščini – če hočete pri Johnu Locku, Johnu Stuartu Millu, nenazadnje tudi pri samem Karlu Marxu – ne manjka idej, ki jih je mogoče izkoristiti za izključevanje »drugih« na rasni ali nacionalni podlagi.

Ob naraščanju in krepitvi skrajne politike, ki zbuja resno zaskrbljenost in bi si zaslužila večjo pozornost civilne in politične družbe, se lahko strinjamo z oceno britanskega publicista Rafaela Behra, da ne obstajata niti dve državi, kjer bi bilo mogoče govoriti o analognih politikah tega pojava. Tisto, kar je tej skrajni politični dinamiki skupno, pa so zagotovo ekonomska (finančna) kriza, demografska in varnostna negotovost, pa naj bo ta realna ali politično (s)konstruirana, ter kulturna odtujenost političnih elit (med njimi še posebej samopašne finančne) od državljanov. Od Pariza do Varšave imamo opraviti z vladajočo politiko, ki v resnici ne ponuja nobenih idej, zamisli in alternativ. Gre za od družbe ločeno in samozadovoljno kasto, ki zase zatrjuje, da je nad ideološkimi izbirami, in ravna in odloča izključno v funkciji tehnokratskega poslanstva, kar pa je za politiko in politike seveda veliko premalo.

Primanjkljaj racionalnih alternativ, »churchillovskega« antifašističnega refleksa, razumevanja za usodno povečevanje neenakosti in socialnih razlik, solidarnosti, odprtosti duha in tolerance, za katerega je v prvi vrsti odgovoren politični mainstream, predstavlja žal enkratno priložnost za reprizo že videnega v najbolj mračne čase, ki jih je v prejšnjem stoletju izkusila Evropa. To, da globoka kriza iz leta 2008 še ni mimo in da se z gotovostjo že napoveduje nova, kakor tudi napovedana teroristična dejanja (eno se je medtem že uresničilo v Bruslju) pomenijo nove priložnosti za skrajno populistično in nacionalistično desnico v Evropi, ki je na to že pripravljena in ji gre na roko.

Gustave Le Bon, eden največjih poznavalcev sociologije množic, danes živečim generacijam v Evropi ne bi zavidal, ker je dobro vedel, kakšno zlo predstavljajo ljudje in gibanja, ki se opirajo na »moč prepričanosti v kombinaciji z ozkostjo duha«. Sigmund Freud je dobrih deset let pred prihodom Adolfa Hitlerja na oblast svarilu Le Bona lahko dodal le še svojega – nastop »primitivnih karizem«.