Njegova predpostavka o strpnih Afričanih, čeprav je pri tem mislil predvsem na države podsaharske Afrike, kot so Slonokoščena obala, Gana, Burkina Faso, Mali itd., se je izkazala za zgrešeno že nekaj dni kasneje, ko je skupina islamističnih skrajnežev, znanih pod imenom AQIM, izvedla dvojni samomorilski napad v Alžiriji. Tarča so bili Združeni narodi. V napadu je bilo ubitih 41 ljudi in 170 ranjenih. Ne glede na tovrstna poročila so se dejavnosti skrajnežev zdele nekaj, kar sodi v puščavsko zaledje; islamisti so do nedavnega operacije izvajali na jugu Alžirije, v Maliju, Mavretaniji, v južnem delu Libije, Nigru. Ko so po padcu Gadafija v Libiji islamisti skupaj s tuareškimi uporniki začeli prodirati s severa Malija proti jugu in predvsem prestolnici Bamako, so malijske oblasti poklicale na pomoč francosko vojsko. Novinarski zapisi, ki so triumfalno poročali o akcijah francoskih vojakov proti skrajnežem v Maliju, so pozabili omeniti, da ti isti skrajneži nadzorujejo puščavske tihotapske poti, ki so eden njihovih glavnih virov financiranja.
Ko je marca letos šest oboroženih mož izvedlo napad v Grand Bassamu na atlantski obali, le nekaj deset kilometrov od Abidžana, političnega, gospodarskega in vojaškega središča Slonokoščene obale, je postalo jasno, da so islamisti udarili tam, kjer se je dotlej zdelo nepredstavljivo. Mavretanski spletni časopis Al Akbar je oznanil, da je odgovornost za napad v Slonokoščeni obali prevzela skupina AQIM. Ista skupina je bila odgovorna za napad na hotel Radisson Blu v Bamaku novembra lani in hotel Splendid v Ouagadougouju januarja letos. V Maliju je bilo ubitih dvajset ljudi, v Burkini Faso trideset, zadnji napad v Slonokoščeni obali je zahteval šestnajst žrtev, vključno s tujimi državljani.
Civilni cilji
»Napadi na drage hotele, plaže, zbirališča afriških elit in zahodnjakov, molilna središča itn. pomenijo za AQIM napredovanje v smislu taktike in izbire tarč,« je za Al Jaazero povedal Andrew Lebovich, ameriški predavatelj in komentator, ki že leta preučuje islamiste. »To kaže na širitev in krepitev skupine.« Civilne tarče so seveda veliko bolj ranljive kot policijske postaje, vojaške baze in podobno, poleg tega je število žrtev običajno večje, kar prinese mednarodni odziv. Zadnji krog Bamako-Ouagadougou-Grand Bassam je bil v tem pogledu izjemno uspešen.
Ajesha Kajee, aktivistka in politična analitičarka, specializirana za področje Afrike, trdi, da je bil napad v Slonokoščeni obali neizogiben, sploh potem ko je Francija leta 2014 v imenu boja proti terorizmu v Sahel poslala dodatnih tri tisoč vojakov (operacija Barkhane). Pripadniki AQIM so kot razlog napada navedli francosko vojaško intervencijo in pozvali »vse dežele, ki so vpletene v francosko invazijo v Maliju, da se umaknejo iz satanske zveze«. Po drugi strani pripadniki AQIM na tako radikalen način opozarjajo nase tudi zaradi nestabilnosti v napadenih državah. Alassane Ouattara, ki je nedavno nastopil drugi predsedniški mandat, vodi razdeljen narod. Mnogi še vedno podpirajo nekdanjega predsednika Laurenta Gbagboja, ki mu sodijo na mednarodnem kazenskem sodišču. Novoizvoljenemu predsedniku Burkine Faso Rocku Marcu Christianu Kaboréju še ni uspelo imenovati ministrske ekipe, ko so napadli hotel Splendid in kavarno Cappuccino januarja letos. Posamezniki, kot nekdanji predsednik Blaise Compaoré, ki so bili dolga leta odgovorni za nacionalno varnost in so celo prijateljevali z nekaterimi voditelji terorističnih skupin, jim nudili zatočišče itn., so bili odstranjeni. Očitno je naraščajoče teroristično nasilje v zahodni Afriki tudi indikator političnih sprememb v regiji.
Islamisti, ki so v zadnjih mesecih udarili v državah podsaharske Afrike, sporočajo, da so še vedno živi in da je kljub izgubi teritorija, kjer so potekale aktivnosti samooklicane islamske države, nanje treba računati. Nove stare (gverilske) strategije boja – pojaviti se tam, kjer te najmanj pričakujejo – so odziv na okrepljeno navzočnost mednarodnih vojaških sil predvsem v Maliju pa tudi v Alžiriji, od koder prihajajo ustanovitelji AQIM. Če bi alžirske in zahodne vojaške avtoritete preusmerile pozornost na podsaharsko Afriko, bi se razbremenil nadzor v puščavskih predelih. Redko poseljena puščava z ne prav dobro varovanimi mejami, predvsem pa z dobro razdelanimi tihotapskimi potmi, ki islamistom omogočajo vir financiranja, je še vedno baza za urjenje rekrutov in prostor ideološkega samoosmišljanja. Strateški cilji od formalne ustanovitve AQIM leta 2007 do danes ostajajo enaki: odstranitev alžirske vlade, vzpostavitev varnega zatočišča med tuareškimi separatisti v Maliju, Nigru in Mavretaniji, s katerimi sodelujejo in jih ščuvajo proti vladam držav, v katerih delujejo, ter protizahodnjaška naravnanost.
Princ Nedotakljivi
Da vzorci napadov pripadnikov AQIM spominjajo na operacije Al Kaide v Pakistanu in Afganistanu, ni naključje. Med najpomembnejšimi voditelji je Mokhtar Belmokhtar, enooki bojevnik iz Alžirije, imenovan tudi Princ Nedotakljivi in celo Mr. Marlboro. Rojen v Alžiriji je z devetnajstimi leti odpotoval v Afganistan, kjer se je bojeval proti afganistanski komunistični vladi. Tam je tudi izgubil oko. Leta 1993 se je vrnil v Alžirijo ter se pridružil Oboroženi islamistični skupini (GIA) v alžirski državljanski vojni. V poznih devetdesetih je prevzel poveljstvo Al Kaide v islamskem Magrebu in odgovornost za operacije, ki so se izvajale v južni Alžiriji, Mavretaniji, Nigru in Čadu. Decembra 2012 je, potem ko je s tihotapsko mrežo (nelegalna trgovina s cigaretami, drogami, ukradenimi avtomobili, diamanti in ljudmi) dosegel finančno neodvisnost, oznanil, da zapušča AQIM. Ustanovil je svojo džihadistično skupino Al Mulathameen (Zamaskirane brigade), tik pred novembrskim napadom v Bamaku lani pa ponovno združil moči z AQIM.
Belmokhtar, ki je od leta 2003 pod drobnogledom ameriških vojaških sil, zanj pa so celo razpisali nagrado v vrednosti pet milijonov dolarjev, je bil večkrat obsojen na dosmrtno ječo, leta 2007 ga je alžirsko sodišče celo obsodilo na smrt, najmanj dvakrat je bil razglašen za mrtvega. Toda mesec, dva kasneje je znova prevzel odgovornost za nov teroristični napad. Tovrstno oživljanje lahko beremo v smislu regeneracijske zmožnosti zahodnoafriških džihadistov. Ko se je že zdelo, da so pripadniki islamistične milice zdesetkani, so zamenjali taktiko in začeli osvajati nova ozemlja. Ne toliko v dobesednem kot v ideološkem smislu. Napadi, kot je bil zadnji v Slonokoščeni obali, ne prinašajo materialnih koristi, pač pa govorijo o tem, da Al Kaida bije bitko za prevlado v zahodni Afriki in da postaja ta vse bolj pomembna na mednarodnem terorističnem zemljevidu. V regiji, sploh po Gadafijevem padcu, je nekaj najbogatejših podružnic Al Kaide, poleg tega jih vodijo vojni veterani, ki imajo znanje in koordinacijske spretnosti.
Odziv zahodnih sil, sploh Francozov, ki imajo v regiji svoje interese, je predvidljiv: po vsej verjetnosti bodo okrepili vojaško in logistično podporo, čeprav teroristov to ne bo ustavilo, kvečjemu nasprotno, povečalo bo njihovo maščevalno slo. V boju proti terorizmu v zahodni Afriki bo zato ključno sodelovanje med vladami, predvsem na ravni Afriške unije, h kateremu bodo morale pristopiti države od severa do zahoda Afrike.
