Zamislite si, da bi vodja koalicije Miro Cerar čivknil na internetu, da je Janša zvodnik, ki ponuja poceni usluge svojih odsluženih prostitutk v javni hiši (televiziji), in naštel njihova imena. Vem, da si tega ne morete predstavljati: ne samo Cerar, tudi večina drugih politikov, levih in desnih, kaj takega ne bi storila. Vsi predvsem zato, ker vedo, da bi bil to celo v naših razmerah politični samomor, nekaterim pa tudi osebna omika in kultura ne dopuščata, da bi v javni polemiki žalili in klevetali svojega nasprotnika. Za Cerarja imam vtis, da mu take besede ne uidejo niti v sanjah, kaj šele v budnem stanju.
Torej smo prisiljeni obravnavati skrajno hipotetično situacijo. Kakšen odziv bi doživela taka izjava predsednika vlade? Ali verjamete, da bi se vodstvo javne televizije ob razglasitvi za bordel ter žaljenju in poniževanju svojih novinark s strani človeka z velikim javnim vplivom in močjo odzvalo zgolj z izjavo, da »poziva vse deležnike, še posebej pa javne osebnosti, ki imajo v družbi posebno vlogo, k strpni in argumentirani komunikaciji, sovražni govor in nedopustne pritiske pa ostro obsoja«? Seveda ne. Napovedalo bi, da bo Cerarja bojkotiralo, dokler se ne opraviči, prišlo bi do medijskega viharja in protestov na vseh ravneh politike in civilne družbe, koalicija bi razpadla in Cerar bi odstopil. Na novih volitvah Cerarjeva stranka ne bi prestopila parlamentarnega praga. Ljudje, ki so ga izvolili, ne bi prenesli, da jih predstavlja obrekljivec z zavrženim besediščem. Ampak to bi se zgodilo Cerarju in se bo zgodilo Trumpu, ne more pa se Janši.
Ali so Janševi tviti posledica neobvladljivega besa, ki traja mesece in leta dolgo in ves ta čas udarja v boksarsko vrečo, pa čeprav mu krvavijo členki? Nedvomno niso odraz pomanjkljivega besednjaka, ki je eden od razlogov za nebrzdano psovanje v nekaterih družinskih in delovnih okoljih: Janša je nadpovprečno elokventen govornik in nasprotnika, ki ne bi imel prav, bi lahko prepričljivo porazil z argumentirano in dostojno kritiko. Zakaj torej počne nekaj, kar bi mu pravzaprav moralo škodovati? Ker ve, da v dostojni polemiki ne bi zmagal, da pa je z brezobzirnim ponavljanjem laži in podtikanj mogoče v določenem delu javnosti ustvariti vtis resnice in razgraditi integriteto posameznika in celih družbenih skupin, kar je v najbolj tragični obliki doslej dokazal nacistični propagandni stroj.
Janša verjetno domneva, da je njegov pocestni žargon balzam za ušesa njegovih sedanjih in morebitnih bodočih volilcev. Da z nizkotnim besednjakom pridobiva podpornike. Sam sem prepričan, da s tem dobršen del svojih podpornikov podcenjuje in žali. Da se njegovi volilci, ko gre za klevetanje, le ne razlikujejo toliko od Cerarjevih. Je že morda všečen najožjemu krogu brezrezervnih sledilcev, vsi ostali pa si verjetno vse težje zatiskajo oči in mašijo ušesa ob njegovih izpadih.
Zakaj je volu dovoljeno, kar Jupiter ne sme? Od kod ta neverjetna toleranca vseh – od medijev do političnih nasprotnikov in celo javnosti – do Janševih izpadov? Ali gre za strah, o čemer sem pisal tudi sam, ali zgolj za vdajo utrujenih staršev, ki ne moreta ne zlepa ne zgrda obvladati nenehno besnečega otroka? Karkoli že, toleranca je napaka in pričakovanje, da bo vzgojo namesto javnosti in volilcev prevzelo sodišče, iluzija.
Kučan bi tožbo zaradi žalitve zoper Janšo tako in tako izgubil. Je javna oseba, bi reklo sodišče, in sprejemati mora tudi udarce, ki gredo preko roba, ki omejuje komuniciranje med navadnimi smrtniki. Poleg tega je vsakomur jasno, da Janša z zvodnikom ni mislil dobesedno, temveč je besedo uporabil kot metaforo: politika je pač kurba in njeni člani so bodisi zvodniki, pocestnice ali klienti. Dosedanja praksa naših sodišč sicer dopušča tudi drugačen izid. Tržaški Slovenec Jože Pirjevec je svojo tožbo zoper Boštjana Turka, ki ga je obtožil nacionalnega odpadništva, izgubil. Sodišče je med drugim reklo, da bi Pirjevec lahko že prej poslovenil svoj od rojstva vsiljeni italijanski priimek. Pač pa je Branko Grims svojo tožbo proti Mladini, ki ga je primerjala z Göbbelsom, dobil. Kdo ve, morda pa laži, ki jih poslušamo od Janše, Grimsa in somišljenikov, niso tako velike in niso bile dovolj pogosto ponovljene, da bi postale resnica in bi jih smeli nekaznovano primerjati z Göbbelsovo propagando. Dobro je vsaj to, da je sodišče smatralo primerjavo z nacistom za žalitev, ki si zasluži kazen. Kaže namreč, da se bo v prihodnosti na desnici vse manj ljudi počutilo užaljene zaradi take primerjave.
Mimogrede: ali te sodbe ne vzbujajo vsaj rahle bojazni, da nenehni brezobzirni napadi na sodišča s strani desnice že pričenjajo rušiti njihovo integriteto?
Tožba obeh novinark ima več možnosti: ne gre namreč samo za žalitev, temveč tudi obdolžitev, da sta podkupljivi. Pa tudi če bi šlo samo za žalitev, veljajo za oblastnika drugačna merila kot za navadnega državljana. Ko je koroški deželni glavar Haider hvalil Hitlerja, je novinar avstrijskega časopisa napisal članek z naslovom Koroški deželni glavar je idiot. Avstrijska sodišča so novinarja obsodila, evropsko sodišče pa ga je oprostilo in dodalo, da so bile črke v naslovu članka zaradi nedopustne glavarjeve izjave celo premajhne. Če se bo Janša počutil užaljenega zaradi vloge, ki sem mu jo namenil v starodavnem izreku, imam šanso vsaj pred evropskim sodiščem.
