Po razumljivi logiki hrvaški novinar sredi vojne seveda nikomur ne pove, v katerem hotelu in v kateri sobi je, sploh ne v Beogradu, kjer je ravno tiste dni Vojislav Šešelj javno razvrščal prostovoljce za obrambo zahodnih meja Velike Srbije. V hotelu Moskva sem bil tako rekoč inkognito, vpisal sem se kot stalni gost in prijatelj receptorja Miće, ker nisem imel nobenih dokumentov: dva meseca in pol prej, po padcu Vukovarja, so mi jih v zasedi pred mestom pobrali Šešljevi četniki, ko me je v zadnjem trenutku pijani rezervist JLA rešil pred streljanjem.
S trepetom sem zato zrl v veliki beli telefon, ki je še naprej zvonil.
Res mi je v neki dorćolski beznici zanikrn tip s policije, inšpektor Biža, dan prej razlagal, da sem najbolj varen človek v Beogradu, ker je Đorđe Božović Giška – zloglasni beograjski mafijec, predvojni plačani morilec Udbe in poveljnik Belih orlov, paravojaške enote Srbskega gibanja obnove – že nekaj mesecev mrtev. In »celo mrtvemu Giški«, mi je pojasnil Biža, »nihče ne sme vzeti naboja«.
Inšpektor Biža, dober prijatelj vseh beograjskih kriminalcev in morilcev, se je spomnil, da me je Giška leto prej, malo preden je bil pri Gospiću v nepojasnjenih okoliščinah ubit v »prijateljskem ognju«, v dokaz širokega srbskega gostoljubja razglasil za »svojega osebnega ustaša«, glasno oznanil, da se me v Beogradu ne sme dotakniti nihče razen njega, in »obljubil«, da me bo ubil on osebno. »Lahko roko imam,« je rekel, »sam' trznil boš.« In pijana gostilna se je škrbavo zakrohotala in naročila še eno rundo.
Veliki beli telefon je še naprej zvonil. Končno sem dvignil slušalko in ostal brez sape. Prepoznaven glas na drugi strani žice se je predstavil kot – Vojislav Šešelj.
Njegovi tajnici na sedežu Srbske radikalne stranke sem res pustil sporočilo, da bi rad naredil intervju s Šešljem, a nisem gojil velikih upov. Ošabnemu demonskemu šovmanu pa se je intervju za hrvaški časopis očitno zdel imenitna ideja in naslednjega večera sem prišel na sedež Srbske radikalne stranke v Ohridski ulici. Ob tisti pozni uri sta bila tam samo Šešelj in njegov telesni stražar Petar Panić Pana. Ogromnemu plešastemu neotesancu z Mirijeva se moja napol duhovita opazka o Petru Paniću kot malem Petru Panu med razstavljanjem mojega kemičnega svinčnika iz torbe ni zdela niti najmanj smešna, še manj, ko sem na vprašanje, kje imam dokumente, odgovoril, da so tako moja osebna izkaznica kot potni list in novinarska izkaznica ter celo bančna kartica pri njih že več kot dva meseca in pol, odkar so mi jih v Vukovarju zasegli njegovi kolegi.
V enem od bolj nenavadnih intervjujev v življenju sem četniškega vojvodo spomnil na njegovo obljubo, da bo na koncu osvojil Split »kot smetano na torti«, na kar mi je odgovoril, da je to tudi zares mislil, saj da je to »staro srbsko mesto«, v katerem »živijo Srbi« in ki so ga, med drugim, »po določilih londonskega sporazuma obljubili Srbiji«, nakar sem ga povabil, če je tako, naj gre z mano v Split, kjer ga bodo, glede na to, da v njem »živijo Srbi«, nedvomno veličastno sprejeli. Vojvoda se je trapasto nasmejal moji ironični pripombi in rekel, da pa to vseeno ni mogoče, ker so »pokatoličanjeni Srbi v Splitu že davno pozabili svoje zgodovinske korenine«.
Spominjam se, da je bilo zelo pozno, ko sva končala intervju, ura je bila skoraj ena, in Šešelj se je velikodušno, da izkaže široko srbsko gostoljubje, ponudil, da me on in Pana s svojim »volvom« odložita pred hotelom, s pojasnilom – zdaj je bil on na vrsti za ironijo – da bom kot hrvaški novinar v Beogradu sredi vojne ob enih ponoči z njima najbolj varen. Kar je najhuje, imel je prav. Receptorju Mići seveda ni ušlo, kdo me je pripeljal. Dopuščam, da »čez petindvajset let« zveni, kot da sem si izmisli, a res je rekel, še zdaj ga slišim: »Čez petindvajset let, ko bo vse to davna preteklost, Šešelj pa bo kot vojni zločinec visel na Terazijah, se boš hvalil, da je bil tvoj osebni voznik.«
Petindvajset let, mesec gor ali dol, je minilo od takrat. Ekskluzivnega intervjuja z Vojislavom Šešljem v Slobodni Dalmaciji seveda nikoli niso objavili, ker je urednik Joško Kulušić ocenil, da so časi preveč občutljivi za takšne stvari. Tisti zanikrni inšpektor, človek za zvezo med Udbo in poklicnimi morilci iz podzemlja, je nekaj let zatem tudi sam končal v klasičnem mafijskem obračunu pri starem beograjskem Mercatorju pod streli iz avtomata z dušilcem. Plešasti neotesanec Pana je ubil dva človeka in bil nekaj mesecev zaprt, potem pa postal zvezda beograjskega asfalta, ugledni član surčinskega klana in boter današnjega srbskega premierja Aleksandra Vučića. Moja stara osebna izkaznica, potni list, novinarska izkaznica in bančna kartica so še pri njih.
Moj prijatelj Mića že davno ni več receptor v Moskvi: kmalu zatem jo je popihal v Kanado in nikoli več nisem slišal zanj.
Vojislava Šešlja pa so danes, petindvajset let pozneje, na mednarodnem sodišču za vojne zločine oprostili po vseh točkah obtožnice in je svoboden človek.
Jebiga, Mićo, Šešelj je zmagal.
