Oblikovala sta se dva bloka, ki različno dojemata nevarnost, mesto, od kod prihaja, in kdo je njen glavni nosilec. Prvi je primarno vojaški, usmerjen navzven in drugi primarno zaščitni, usmerjen navznoter. Prvemu bloku pripadajo države vzhodne in srednje Evrope – »nova Evropa«, kot jih je imenoval nekdanji ameriški obrambni sekretar Rumsfeld, drugemu pa južne in zahodne evropske države oziroma »stara Evropa«. Prvim glavno nevarnost predstavlja Ruska federacija kot država, drugim terorizem in migranti kot nedržavne oziroma paradržavne grožnje. Iz te delitve izhajajo številni problemi, s katerimi se EU in Nato soočata v poskusih oblikovanja koherentne skupne evropske in transatlantske varnostne politike, kar je v tako razdeljeni Evropi precej sizifovo delo.

Slovenija v tej delitvi ne sodeluje. Njej ni mar. Nje se ne tiče. Ona je zunaj tega in nad tem. Ona je Štigličeva Dolina miru, najvarnejša država v Evropi. Tako nas ves čas begunskega tranzita in ob terorističnih napadih v Bruslju prepričuje predsednik vlade Miro Cerar. Pred njim Bratuškova. Pred njo Janša. Pred njim Pahor, ki sam s sabo sklene krog. Istočasno odbor za obrambo za strogo zaprtimi vrati razpravlja o grožnji vojne. Z Rusijo. Hvala bogu, da samo hibridne, v njej se borijo mediji in družbena omrežja, zanjo ne potrebujemo ne vojske ne policije. Zato lahko policisti stavkajo že štiri mesece, pa tega nihče zares ne opazi. Prej jih ni bilo videti, tudi zdaj jih ni. Ko se na youtubu pojavi teroristična grožnja Sloveniji, se politiki userjejo od strahu, vojska in policija dvigneta varnost na višjo stopnjo, mediji pa se v trenutku zresnijo skladno z dramatičnostjo situacije.

Ravno ko objavijo, da je bila, na srečo, to samo bolna šala, vrhovni poveljnik z glasom, polnim patosa, pove, da »njegova« vojska ni sposobna za vojno, da ni sposobna braniti in ubraniti svoje države in njenih državljanov. Pa kdo je že kdaj slišal, da bi vojska samo sebe ocenila za nesposobno obrambe lastne države, njen vrhovni poveljnik pa bi to javno oznanil? Že tretjič! V torek, ko je predsednik Pahor objavil svojo oceno, ki jo je kasneje opravičeval načelnik generalštaba, je bilo žalostno, skoraj nevzdržno gledati to nacionalno sramoto na televiziji. Patetično, kot sedmina z ožaloščenimi ostalimi. Nikjer pokončne, profesionalne drže, eno samo božje tarnanje. Nihče, prav nihče ni dejal, da se tega ne gre več, ker je skregano z zdravo pametjo, s temeljno moralo in profesijo. Bedaku iz Maribora za njegovo »šalo« grozi tri leta zapora, predsedniku države za njegovo pa dvig na lestvicah popularnosti. Kolektivna suicidnost ali kaj?

Pred leti, na začetku naše poti v Nato, so zaveznice, še zlasti ZDA, zelo pritiskale, da izpolnjujmo standarde, ki so takrat veljali v zavezništvu šestnajsterice zahodnoevropskih držav, ZDA in Kanade. Vprašal sem ameriškega diplomata, ki je kasneje v Sloveniji postal skoraj persona non grata, zakaj za vraga nas tako zvijajo in nam ne dajo dihati. Odgovoril je, da se bojijo, da bomo zaradi naše avstro-ogrske zgodovine postali takšni kot Avstrijci, nezanesljivi in izmuzljivi, na katere ne gre računati. To bi utegnilo slabo vplivati na »novi Nato«. Kasneje je iz tega nastala famozna obtožba o samovšečnosti Slovenije, polni same sebe, ki se stalno izgovarja in ne spoštuje dogovorjenih obvez. Slovenska politika, diplomacija in vojska so bile globoko užaljene zaradi te »nalepke« in so odločno nadaljevale naprej po svoje, vse do današnjih dni.

Ta nas je pripeljalo do tu, kjer smo. Do države, ki ni sposobna braniti sama sebe, pa zato bolj zavzeto pomaga drugim. Obstajajo države, ki nimajo vojske, obstajajo tudi vojske, ki nimajo države. Ampak država, ki javno, urbi et orbi oznanja, da je lastna vojska ni sposobna (u)braniti? Ali je v šestdesetletni zgodovini zavezništva že bil kakšen takšen primer? Kaj naj stori Nato z nami? Ali nam lahko kdo pomaga, če si nočemo, ne znamo, ne moremo pomagati sami? Dosegli smo, po čemer smo tako hrepeneli – mednarodno vidnost in prepoznavnost države s spuščenimi gatami. Najvarnejše v Evropi. Še dobro, da nihče nima želje, da nas napiči. Za zdaj!