Ljudje, ki trpijo zaradi alzheimerjeve bolezni, svojih spominov morda niso »izgubili« za vedno, ampak le težje dostopajo do njih, so ugotovili znanstveniki pod vodstvom Nobelovega nagrajenca Japonca Susumuja Tonegave. Predlagajo nove terapije, s katerimi bi lahko v prihodnosti pozdravili uničujoče posledice demence.
Raziskovalci so izvajali poskuse na miših, ki so jim z modro svetlobo stimulirali specifične dele možganov. Živali naj bi se po zaslugi teh dražljajev spomnile misli, ki jim sicer niso bile več na razpolago. Pri tem so uporabili miši, ki so jih genetsko modificirali, tako da so razvile simptome, podobne tistim pri več kot 30 milijonih ljudi po vsem svetu, ki trpijo zaradi alzheimerjeve bolezni.
Miši v strahu obstanejo
Miši so dali v škatlo, kjer je po tleh tekel električni tok, tako da so miši v nogah začutile neprijeten, a nenevaren električni šok. Ko so čez 24 ur miši ponovno dali v škatlo, so tiste, ki niso imele alzheimerjeve bolezni, v strahu obstale na mestu, saj so predvidevale, da bo sledil električni šok. Ko so dali v škatlo miši z alzheimerjevo boleznijo, takega vedenja niso pokazale, iz česar znanstveniki sklepajo, da se ne spomnijo prve izkušnje. Ko pa so te miši obsevali z modro svetlobo, s čimer so želeli spodbuditi njihove engramske celice, povezane s spominom, so se vedle, kot da bi se spomnile neprijetne izkušnje. Enak rezultat so dobili, tudi ko so med električno stimulacijo miši dali v drugo škatlo, kar naj bi kazalo, da se je spomin ohranil in aktiviral.
Ko so preiskovali možgane miši, so ugotovili, da imajo miši z alzheimerjevo boleznijo manj »prevodnikov«, skozi katere nastajajo sinaptične povezave med možganskimi celicami. S pomočjo stimulacije s svetlobo jim je uspelo povečati število teh »prevodnikov« na število, podobno tistemu pri zdravih miših, posledica česar naj bi bilo tudi njihovo »normalno« vedenje ob pričakovanju električnega udara.
»Ker imamo ljudje in miši podobne osnovne principe delovanja spomina, naše ugotovitve nakazujejo, da alzheimerjeva bolezen ne uničuje spominov, ampak jih samo naredi nedostopne. Spomini naj bi torej, vsaj v prvih fazah bolezni, ostali v možganih, težava je le v tem, kako jih znova priklicati. To pa posledično pomeni, da morda obstaja zdravilo,« je pojasnil Tonegava.
Je rešitev v optogenetiki?
Za izvajanje optične stimulacije možganskih celic – tehniko imenujejo optogenetika – morajo v možganske celice najprej vstaviti posebne gene, ki povzročijo, da postanejo nevroni občutljivi za modro luč, nato sledi stimuliranje določenih delov možganov z modro lučjo. Optogenetski pristop so v preteklosti že uporabili pri psihoterapevtskem zdravljenju duševnih motenj, kot sta depresija in posttravmatska stresna motnja.
Preden pa bi s to novo tehnologijo morebiti lahko začeli zdraviti bolnike z alzheimerjevo boleznijo, bo seveda treba opraviti še veliko raziskav, je opozoril Tonegava.
Ali je enako optimističen, smo povprašali doc. dr. Blaža Koritnika, zdravnika na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana. »Takšne študije so samo kamenčki v mozaiku in moramo biti zelo previdni, da ne bi posameznim izsledkom, ugotovljenim na majhni skupini miši, pripisali prevelike teže. Takšne študije še ne ponujajo novih načinov zdravljenja, vsekakor pa odpirajo nove možnosti za nadaljnje raziskave,« je povedal. Spomnil je, da je spomin kompleksen možganski proces: kam se zapiše, kako se zapiše, koliko časa traja, kako se prikliče... Za parkinsonovo bolezen je na primer problem priklica besed. To ugotavljajo pri pregledu tako, da se bolniki lažje spomnijo določene besede, če jim dajo kakšen namig. Pri alzheimerjevi bolezni pa je problem tudi pri zapisovanju (vkodiranju) spominov, je razložil Koritnik.
