A ni bilo vedno tako. Za primer lahko navedem hipije, ki so si v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja prizadevali za svetovni mir. S svojimi značilnimi oblačili, glasbo, avtomobili in videzom so še danes ena najbolj poznanih subkultur na svetu. Verjeli so v družbene spremembe in se za njih aktivno zavzeli. Z dejanji.
Do danes se je spremenil tudi odnos do tovrstne drugačnosti same po sebi. Če so bili v preteklosti do nje tolerantni in so verjeli, da je človek drugačen z razlogom, pa danes sploh v zahodnem svetu vlada velika netoleranca. Kadar oseba odstopa od nekih začrtanih, a nezapisanih pravil, jo ljudje jemljejo za posebno, čudno, včasih celo bolno, in jo neformalno kaznujejo. Zato se tudi tisti mladi, ki si želijo družbenih sprememb, raje obnašajo tako kot večina in ne izstopajo.
Toda če želi družba napredovati in se razvijati, mora vsebovati posameznike ali družbene skupine, ki si želijo sprememb. Le taki lahko prinesejo družbeni napredek. Takšnih pa je torej v današnjem času vse manj. Tudi glede na starostno sestavo modernih družb, kjer vse bolj prevladuje starejše in konservativno prebivalstvo, imam občutek, da bo v prihodnjih letih mladinskih subkultur vse manj, vsaj tistih pravih z željo po spremembah v družbi. A vendar bodo obstajale, saj se vedno najde kdo, ki išče drugačne možnosti, drugačne rešitve in hoče kaj spremeniti. In če si v družbi želimo sprememb, potrebujemo večjo družbeno angažiranost in aktivnost ljudi, sploh mladih. To pa bo zelo težko doseči in prav k temu morajo težiti trenutni svetovni voditelji in tisti z družbeno močjo, saj, kot pravi slovenski pregovor, na mladih svet stoji. Kdo drug bo svet rešil vseh težav in tegob, ki ga pestijo, kot pa mi mladi?
