Odškodninske tožbe, ki so jih ob menjavi vodstev proti svojim predhodnikom predvsem v državnih podjetjih množično vlagali novoimenovani predsedniki uprav, ob sanaciji bančnega sistema pa so jim sledili še bančniki, le počasi pišejo sodno prakso. Sodišča na prvi stopnji so doslej po dostopnih podatkih med odmevnejšimi primeri dosodila odškodninsko odgovornost nekdanjega predsednika uprave Pivovarne Laško Boška Šrota, nekdanjega predsednika uprave Luke Koper Roberta Časarja in nekdanje uprave Nove KBM Matjaža Kovačiča in Manje Skernišak. A slednjo je višje sodišče pred dnevi že razveljavilo.
Ne glede na morebitno upravičenost zahtevkov se tako še enkrat zastavlja dvom o smiselnosti vlaganja več deset milijonov evrov visokih odškodninskih tožb, ki potegnejo za seboj tudi visoke stroške. Ne le da toženi, ki so pogosto hkrati tarče kazenskih ovadb ali celo že na prestajanju zaporne kazni, takšnih dosojenih zneskov ne bi bili sposobni vrniti, vprašanje je, ali bodo dobila podjetja povrnjene vsaj stroške postopka. Vodilnih, ki so vlagali odškodninske tožbe proti svojim predhodnikom, večinoma ni več na položajih, v družbah pa so vse prej kot navdušeni nad pojasnjevanjem, koliko jih je to doslej stalo. Nekatera podjetja se rastočim stroškom zdaj ognejo tudi tako, da po izgubi na prvi stopnji postopkov preprosto ne nadaljujejo več.
Edini bančni epilog v primeru NKBM
Edina odškodninska tožba, ki je za zdaj dobila epilog na pritožbenem sodišču, je tako sodba Kovačiču in Skernišakovi, ki pa, še posebej ko gre za odškodninski pregon bankirjev, upanja tožnikom ne vliva. Višje sodišče, ki je zadevo vrnilo v odločanje okrožnemu sodišču, naj bi namreč menilo, da uprava banke ni odgovorna za sklepanje kreditov, o čemer da samostojno odločajo kreditni odbori. Tudi ta pa je v primeru Nove KBM že prestal sodbo, ko je delovno sodišče odločilo, da člani kreditnega odbora niso ravnali protipravno. V odvetniški družbi Rojs, Peljhan, Prelesnik & partnerji, ki zastopa banko – tudi ta ne razkriva, koliko so doslej porabili za odškodninske tožbe –, poudarjajo, da postopek nikakor ni končan in da je »za kakršno koli prejudiciranje končnega izida postopka prezgodaj«.
Miha Juhart, dekan ljubljanske pravne fakultete, sicer opozarja, da so odškodninske tožbe, vložene proti posameznim upravam, zelo različne, ne glede na to pa ocenjuje, da razsodba v primeru odškodninske tožbe proti nekdanji upravi NKBM lahko vpliva na druge podobne sodne postopke. »To stališče višjega sodišča ima gotovo svoj vpliv in težo, ne glede na to, da pri nas ni obveznega spoštovanja sodne prakse, se mimo te razsodbe verjetno ne bo moglo iti. Stališče se mi ne zdi napačno; dejstvo pač je, da so se kreditne pogodbe podpisovale po tem, ko je o poslih presojal kreditni odbor banke, ki je o tem sklepal na temelju ocenjenega kreditnega tveganja strokovnih služb,« med drugim ocenjuje dekan Pravne fakultete v Ljubljani.
Odškodnine nesmiselne celo odvetnikom
V NLB so doslej vložili 30 premoženjskopravnih zahtevkov v skupni višini več kot 140 milijonov evrov, koliko odškodninskih tožb so vložili in koliko stroškov zabeležili, pa v banki ne razkrivajo. Banke, ki so kot zadnje, poskrbele za številčnejše vlaganje odškodninskih tožb, se pri tem sicer večinoma sklicujejo na zahtevo Banke Slovenije. A na ekonomsko smiselnost vlaganja odškodninskih tožb naj bi, kot smo poročali, banke opozorili tudi odvetniki. Ti naj bi jim predlagali, da preverijo premoženje toženih, ocenijo stroške in ugotovijo, kakšne so možnosti za povrnitev škode.
V Abanki in Banki Celje zaenkrat, kot so nam pojasnili, odškodninskih tožb zoper nekdanje vodstvo niso vlagali. »Vložili pa smo več kazenskih ovadb zoper podjetja in posameznike. Vodimo vse ustrezne aktivnosti za zaščito interesov banke,« so zapisali. Možnosti za uspeh morebitnih odškodninskih tožb po naših podatkih natančno proučujejo tudi v nekaterih drugih bankah, a dosedanja sodna praksa z odškodninskimi tožbami naj bi že poskrbela za večjo pazljivost in natančnejšo pripravo tožbenih zahtevkov.
Še brez pravnomočno dosojene odškodnine
Med prvimi je odškodninske tožbe proti predhodnikom zaradi domnevno spornih poslov maja 2010 sicer vložila takratna izredna uprava Vzajemne, ki kot ena redkih razkriva stroške postopkov; za tožbe je doslej porabila že 700.000 evrov. Če se zdi znesek visok, velja omeniti, da je tožbeni zahtevek Vzajemne med nižjimi, višina sodnih taks pa je odvisna prav od višine terjanega zneska.
Še največji izkupiček sta brez odškodninske tožbe dosegla Diners, ki mu je še pred sodbo povrnil vso škodo (okoli sedem milijonov evrov), in CGP , ki mu je ta v okviru dosojene pogojne in alternativne kazni povrnil 4,5 milijona evrov.
