Velikonočni ponedeljek je bil za osebje in nekaj gostov v gostilni Pri Danilu v Retečah pri Škofji Loki prav poseben praznik. Pa ne zaradi pirhov in potice, pač pa zato, ker je bila gostilna že naslednji dan zaprta. Eni od najbolj znanih gostiln na Gorenjskem in v Sloveniji se namreč obeta temeljita prenova. Ne le zidov, predvsem vsebine.
Od loncev in kuhalnic se namreč poslavlja pionirka slovenskega slow food gibanja, obujevalka starih loških receptov, začetnica kuhinje »iz vrta na mizo«, mojstrica svojega poklica Vesna Čarman, ki gostilno prepušča hčerki Nini in sinu Gašperju, našemu najboljšemu someljeju in lastniku vinske trgovine in ljubljanskega bara eVino.
Loške jedi na moderen način
»Nič mi ni hudo pri srcu, povem po pravici, da komaj čakam. A z Vesno? Ja, ona pa to malo težje sprejema, samo se mi zdi, da pa se je zdaj tudi že sprijaznila in da tudi komaj čaka konca trdega dela v gostinstvu. Veste, danes je kuhar popularen poklic, vsi bi bili radi televizijski zvezdniki. Vodenje gostilne, delo v kuhinji – to je pa čisto druga pesem,« nas je na vratih pozdravil Dušan Čarman, izjemen poznavalec slovenskih vin in lokalnih dobaviteljev in desna roka šefinje v kuhinji, ki smo jo, kakopak, zmotili med strganjem črnega tartufa na loško mešto, ki je pravzaprav njena, kot bi rekli Američani, »signature dish«, se pravi najbolj prepoznavna jed in jed, ki kuharico pooseblja. Za to, kar je Čarmanova naredila loški kulinariki, so ji namreč lahko hvaležni vsi lokalni gostinci in ponudniki najboljših sestavin, turistični delavci in še marsikdo. Loška mešta, loška mešan'ca, loška smojka, loška medla so preproste, kmečke jedi za reveže, ki jih je Vesni Čarman uspelo povzdigniti na najvišjo gastronomsko raven. »Za osnovo sem kot že tolikokrat poprej vzela knjigo Pavleta HafnerjaTa dobra stara kuhinja. Krompir je treba dobro skuhati in pred koncem dodati še koruzni zdrob. Vse skupaj zmeljemo, nalijemo v modele in ohladimo. Mešto jaz popečem in prelijem z omako iz tartufov, čez naribam še malo svežih,« vsakemu z veseljem zaupa Čarmanova.
Tudi in predvsem njenim gostom. Zanimivo, v ponedeljek je bilo zasedenih le nekaj miz. A prav vsi so prišli zaradi enega samega razloga. Da še zadnjič podoživijo kuhinjo škofjeloške mojstrice. »Ja, midva sva tu praznovala vse obletnice, tudi mojo 40.,« je povedala ena od gostij. Spet druga se je pridušala, da je Vesna poskrbela za poročno kosilo. Zakon je še vedno trden, z možem ga obnavljata tudi s pomočjo Vesnine kuhinje. »Gre za konec nekega obdobja. Saj vem, da bodo ta mladi prevzeli. Zagotovo bo bolj moderno, sveže, izjemnih okusov in vrhunske vinske spremljave. Nihče pa ne bo mogel reči, ali bo bolje ali slabše. Drugače bo,« je še dodala ena od gostij.
Še bo pomagala
Vesna Čarman je odraščala za točilnim pultom. V očetovi gostilni, ki je slovela po najboljših piščancih in svežih postrveh. »Po osnovni šoli bi se lahko odločila za gostinstvo, a sem rekla, da tako kot mama pa že ne bom. Živa resnica! Oče pol leta ni govoril z mojo prijateljico, ki me je nagovorila, da grem v kozmetiko,« je pred časom povedala v daljšem pogovoru za Dnevnik. V začetku 90. se je bilo treba odločiti – ali od očeta gostilno prevzameta z možem ali pa gre v roke tujemu človeku. »Ni mi žal. Upam, da mojima otrokoma tudi ne bo. Očitno se zgodovina ponavlja in tudi ona sta bila pred enako odločitvijo kot jaz pred četrt stoletja,« je dejala in pristavila, da se čisto od kuhalnice seveda ne bo in ne more ločiti. »Sem obljubila, da bom pomagala. Vsaj z nasveti tja do konca leta. Potem pa bosta čisto na svojem!« Bomo preverili. Tam enkrat ob začetku poletja.
