Koalicijski poslanci so tudi v drugo preslišali svarila o nesprejemljivem nižanju okoljskih standardov in z absolutno večino 47 glasov včeraj preglasovali veto državnega sveta na sporno novelo zakona o varstvu okolja. S tem so ponovno poskrbeli za ukinitev največ desetletne veljavnosti okoljevarstvenih dovoljenj in njihovo trajno podeljevanje onesnaževalcem. Hkrati so v nasprotju z opozorili, da potrebuje Slovenija zaradi svojih geografskih posebnosti – ozkih in slabo prevetrenih dolin – strožje omejitve onesnaževanja od evropskih, odprli vrata izjemam.
Po novem bo lahko onesnaževalec dobil dovoljenje za večje onesnaževanje, kot ga povzročajo najsodobnejše tehnologije, če bo dokazal, da bi mu te tehnologije povzročile nesorazmerno višje stroške od njihovih koristi za okolje. Takšno določilo po trditvah okoljskega ministrstva zahteva evropska zakonodaja, a je poslanec Združene levice Franc Trček opozoril, da evropske direktive določajo minimalne zahteve, država članica pa lahko uveljavi strožjo zakonodajo.
Če je nova tehnologija predraga, lahko uporabijo staro
»To je, kot da bi lahko posameznik postal zdravnik zgolj z izpitom iz prve pomoči, ker bi dokazal, da je malo butast in bi za končanje medicinske fakultete potreboval predolgo,« je bil nad odločitvijo vladne koalicije ogorčen Uroš Macerl iz društva Eko krog. Po 13 letih boja za ustavitev čezmernega onesnaževanja v Zasavju je poudaril, da je cementarna Lafarge napake in goljufije pri meritvah pripeljala tako daleč, da je izgubila okoljevarstveno dovoljenje in bo morala zdaj postopek zagnati od začetka – za novo napravo. »A če bodo dokazali, da je nova tehnologija predraga, bodo lahko uporabili staro,« se boji Macerl.
Teh skrbi očitno nimajo koalicijski poslanci, saj so sprejeli pojasnila okoljske ministrice Irene Majcen, da bo starejše tehnologije okoljsko ministrstvo (Mop) dovolilo le, če ne bodo ogrozile minimalnih standardov kakovosti okolja. Onesnaževalec bo moral nesorazmerno visoke stroške z boljšo tehnologijo dokazati skladno z evropskimi navodili, ki bodo natančnejša od trenutno ohlapnih definicij v slovenski zakonodaji. Tudi teh navodil še ni, a je Majcnova poslance državnega zbora spomnila, da bo navsezadnje nad odločanjem o znižanju zahtev lahko bdela (laična) javnost.
Očitek o omejevanju njenega vključevanja v postopke je ministrica zavrnila, češ da bo dobila besedo ob vsaki večji spremembi na napravi oziroma obratu, ki onesnažuje okolje. A o velikosti spremembe bodo odločili uradniki. »Ker sta Mop in Arso tudi v našem primeru jasno pokazala, da v svojih postopkih nočeta javnosti, velikih sprememb pač ne bo,« je opozoril Macerl in obenem dodal, da lahko baraba veliko spremembo sestavi tudi iz majhnih korakov dodajanja vijaka tu, vijaka tam.
Država krši ustavo
»Arso in Mop bosta res imela dolžnost nadzirati vsako tovarno v državi in vse spremembe v njej, ampak kako to počneta, mi izkušamo že 12 let. Če ne bi bilo civilne družbe in bi izdana okoljska dovoljenja Lafargeu obstala, bi uzakonili genocid nad Zasavci. Lafarge je imel dovoljenje za izpuščanje dvajsetkrat več organskih strupov od sežigalnic. Vsota rakotvornih snovi je za nekaj stokrat presegala dovoljene meje, pa jih v okoljevarstvenem dovoljenju niti omejili niso...« je našteval Macerl.
Država z zakonsko novelo po prepričanju državnega sveta krši ustavno zahtevo po varstvu kmetijskih zemljišč, zagotavljanju zdravega življenjskega okolja in ohranjanju naravne dediščine ter zaščiti javnega interesa pred škodljivo gospodarsko dejavnostjo, zato je svetnik včeraj že napovedal ustavno presojo. Umik najbolj spornega določila, po katerem bi investitor svoj objekt lahko najprej zgradil in šele nato preverjal njegovo okoljsko sprejemljivost, ki so ga poslanci črtali že ob prvem sprejemanju novele, očitno še zdaleč ni bil dovolj.
